Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
30. 7. 2011,
7.59

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Sobota, 30. 7. 2011, 7.59

8 let

Grossmann v znamenju vampirjev in Christopherja Leeja

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Na 7. Grossmannovem festivalu je glavno nagrado prejela špansko-francoska Žalostna balada za trobento, osrednji dogodek pa je bil ob plesu vampirjev brez dvoma prihod slavnega Christopherja Leeja.

Grossmannov festival fantastičnega filma in vina postaja čedalje prepoznavnejši kot edinstven dogodek v naši sicer precej bogati festivalski beri. Tokrat so organizatorji v Prlekijo uspeli privabiti sira Christopherja Leeja, legendarnega filmskega igralca, ki ga večina povezuje z vlogo Sarumana v Gospodarju prstanov ali Drakule, v Ljutomeru pa mu je nagrado za življenjsko delo podelil Branko Djurić Djuro, ki je z Leejem leta 2009 nastopil v filmu Triaža Danisa Tanovića. Obisk Christopherja Leeja je bil brez dvoma osrednji dogodek letošnjega festivala, ki je med 25. in 30. julijem v Ljutomer privabil množico radovednežev. Ti so se v petek številčno udeležili javnega pogovora s še vedno vitalnim in iskrivim 89-letnim igralcem in ga po dobri uri nagradili z dolgim aplavzom. A na letošnjem festivalu so pravzaprav podelili dve častni nagradi, drugo je domov odnesel producent in režiser Menahem Golan.

Zmagovalni film bo kmalu na ogled tudi v Kinodvoru

Na sklepni podelitvi nagrad je glavno nagrado hudi maček sicer prejela špansko-francoska groteskna komedija Žalostna balada za trobento (Balada triste de trompeta, 2010) Alexa de Iglesie. Mednarodna žirija v sestavi Dinko Tucaković, Phillip Bergson in Lars Nilsen je letos podelila tudi nagrado za najboljšega igralca v celovečercu, ki jo je za vlogo v istem filmu prejel Carlos Areces. Film 22. avgusta prihaja na redni spored ljubljanskega Kinodvora.

Posebno omembo žirije si je prislužil srbski film Striženje (Šišanje, 2010) režiserja Stevana Filipovića. Nagrado melies d'or za najboljši evropski fantastični kratki film je medtem prejel avstrijski film Dan na podeželju Lucasa Vossoughija, Slakovega hudega mačka za najboljši kratki film so namenili Napadu velikanske možgane sesajoče pošasti iz vesolja francoskega režiserja Guillaumeja Rieuja.

Na Grossmannu svoje mesto najdejo tudi glasbeni dokumentarci, nagrado hrupni maček za najboljšega med prestavljenimi pa je prejel Avstralec Marty Moynihan za film 6FT Hick: Beležke iz podzemlja.

Od plesa vampirjev do kraljice krika Letos je v Ljutomer kljub občasnim nevšečnostim z vremenom prispelo več obiskovalcev kot prejšnja leta, bržkone tudi zaradi posebnega presenečenja – Christopherja Leeja. Glavni dogodki, kot na primer osrednje večerne filmske projekcije na glavnem mestnem trgu, so bili znova dobro obiskane, struktura gostov pa je tudi zaradi psychobilly skupin, ki so letos krojile glasbene nastope sklepnega večera, znova odražala žanrsko naravnanost festivala.

Dogajanje pred velikim zaključkom je na glavnem trgu zaznamoval tudi ples vampirjev, festival so popestrile še modna revija, impresivna 3D-projekcija na mestno hišo in izbor za kraljico krika.

Primerljiv z drugimi, a še vedno poseben?

Čeprav festival še vedno, tokrat sedmič zapored, pripravljajo organizatorji, ki za svoje delo niso plačani in mu v večini posvetijo svoj lastni dopust, šestdnevni dogodek skupaj z razvojem izgublja tudi svojo nekoč izrazito neformalno noto. A kot uspejo prleški gostitelji vedno navdušiti povabljence, jim uspe – z izdatno pomočjo slikovite okolice – navdušiti tudi občinstvo, ki se prav zato vedno vrača v Ljutomer.

Čeprav predstavnica za stike z javnostmi Urška Majdič meni, da je Grossmannov festival postal primerljiv z drugimi podobnimi evropskimi in svetovnimi festivali, si ne moremo pomagati in si ne želeti, da festival pravzaprav ne bi bil enak drugim, ampak bi ostal malce drugačen – sproščen, s pridihom intimnosti in neformalnosti. Prav to ga dela posebnega in škoda bi bilo, če bi se ta duh izgubil.

Ne spreglejte