Ko režiser intervjuva svojega igralca, Radeta Šerbedžijo

"Rade Šerbedžija!" se zasliši glas na terasi enega od izolskih hotelov. Na njej je velika miza, polna že praznih kozarcev vina in pokajenih cigaret. Za njo sedi pisana druščina, katere zvezda je ravno dobro znani Šerbedžija. "Lahko naredim intervju z vami?" nadaljuje glas – glas, ki pripada Andrei Segreju. Da ne bo pomote – ne gre za vnetega oboževalca, ki bi se želel pogovoriti z igralcem, temveč mladega režiserja, ki je Izolo obiskal, da bi na festivalu Kino Otok predstavil svoj večkrat nagrajeni film Ime mi je Li. Film, v katerem ima glavno vlogo kdo drug kot Šerbedžija.

"Seveda," ob globokem smehu odvrne sivolasi gospod s klobukom, mladi režiser pa se z našim diktafonom v roki razposajeno pripravi, da bo za Planet Siol.net naredil intervju s "svojim" igralcem.

"Kako to, da ste sprejeli vlogo v filmu neznanega italijanskega režiserja?" vpraša z zaigrano nevednostjo. "Ne vem. Mogoče, ker ima tako fantastične modre oči," v smehu in z očitnim slovanskim naglasom odgovori vidno veseli Šerbedžija. "Spominjajo me na mojega najmlajšega strica."

"Pa je res, da ste se na lokaciji snemanja v mestecu Choggia počutili kot v jugoslovanskem filmu iz sedemdesetih?" nadaljuje Segre. "Da, to je res. Chioggia je fantastičen kraj, ki me spominja na Jugoslavijo, preden jo je prizadela velika 'poplava'," nadaljuje igralec, sledi pa vprašanje o tem, kako se je razumel s svojo soigralko Thao Zao. "Ona je edinstvena, spominja me na dekle, ki sem ga poznal v otroštvu. Nisem je dojemal kot žensko, temveč kot otroka. Presenetila me je njena preprostost in iskrenost igranja – pravzaprav ji sploh ni bilo treba igrati."

Segre svoj kratek intervju sklene z vprašanjem, ali Šerbedžija vidi možnost za njuno ponovno sodelovanje. "Hahaha, prepričan sem, da bova še sodelovala," se glasi odgovor, zatem pa režiser ugasne diktafon, se poslovi od intervjuvanca in preostalih, ter se z nami, mlajšimi prisotnimi, med katerimi je tudi mladi italijanski režiser Matteo Oleotto, željan zabave odpravi na plažo Svetilnik, kjer se odvija druženje Kinootočanov. "Pustimo 'ta stare', da zganjajo svojo nostalgijo," pravi Segre, ko zapustimo teraso, za nami pa odmevajo stare jugoslovanske pesmi.

Šerbedžija navdušen nad njegovim scenarijem

"Ko sem ugotovil, da bi lahko Rade igral glavno vlogo, sem mu pisal, drugi, vpleteni v produkcijo, pa so seveda rekli, da je za nas predrag," nam je v prvem delu intervjuja, ki se je dogajal v poznih popoldanskih urah ob skodelici kave, po svojih oseminštiridesetih urah budnosti zaupal utrujeni Segre. "Kljub temu sem mu želel predstaviti to, kar delam, in počakati njegov odziv. Film sem mu opisal v desetih vrsticah, on pa me je naslednji dan poklical in mi rekel: 'Kako si vedel, da ljubim ribarjenje?' Nevede sem namreč ustvaril lik, ki ima z njim veliko skupnega. Zelo ga je ganilo, da mu je nekdo ponudil vlogo osebe, ki mu je v resnici zelo podobna, ta pa ob pisanju scenarija tega sploh ni vedel."

Kombinacija izkušenj in domišljije

Ideja za film Ime mi je Li se je režiserju porodila, ko po dolgem času obiskal mestece Chioggia v Beneškem zalivu, kjer je odraščala njegova mati, ob njegovi vrnitvi pa je v baru, kjer se dogaja film, lokalno natakarico zamenjala priseljenka s Kitajske. "Vsa zgodba se je potem razvila v moji domišljiji v kombinaciji z resničnimi izkušnjami."

Rade Šerbedžija v filmu upodablja ostarelega ribiča Bepija, priseljenca iz nekdanje Jugoslavije, ki stke globoko vez s kitajsko natakarico Shun Li (Thao Zhao). "Bepi ni imigrant," razlaga Segre. "Ko je Bepi v šestdesetih prišel v Chioggio, v Italiji fenomena imigracije še ni bilo. Tujec je bil samo tujec, ne imigrant. Šele dandanes so tujci imigranti in hkrati del družbenih in političnih stereotipov. Morajo se sprijazniti s tem, da so le to in nič več. Bepi te težave ob prihodu ni imel, ima pa izkušnjo življenja nekje drugje, zato Shun Li, kljub drugačni izkušnji, nekako razume."

Bepi in Shun Li predstavljata prihodnost

Svojevrstna ljubezen med Bepijem in Shun Li je kamen spotike za večino ljudi, ki ju obkrožajo. Kot pravi režiser, je razlog v tem, da s svojim odnosom predstavljata prihodnost – izkušnjo, ki si jo želijo tudi ostali, a je v sebi ne morejo najti, zaradi tega pa se v njih nabirajo strah, sovraštvo in ljubosumje. "V Evropi se spopadamo s težavo – težko si namreč dopustimo spoznavanje sveta, ki prihaja k nam. Večina starejše generacije je odrasla v popolnoma zaprtem svetu – v Italiji Afričanov in Vzhodnoevropejcev ni bilo do konca osemdesetih. V petindvajsetih letih smo se premaknili od deset tisoč do petih milijonov imigrantov. Čeprav je to dandanes vseprisotno, gre za pojav, ki potrebuje čas in menjavo generacij, da postane 'normalen'."

Režiser z globokimi koreninami v dokumentarnem filmu se je s filmom Ime mi je Li prvič lotil igranega celovečerca . "V dokumentarcih vedno sodelujem z normalnimi ljudmi, ki so, kolikor so pač lahko, tudi igralci – igrajo sebe. V tem filmu pa sem moral narediti nasprotno – igralce preobraziti v normalne ljudi," razlaga, medtem ko grizlja piškot, ki ga je dobil ob kavi. "Tudi organizacija dela je popolnoma drugačna. Zelo pa me je veselilo to, da je produkcijska ekipa podpirala zamisel ohranjanja realnosti znotraj fikcije in da so razumeli, da načrtu produkcije ni treba stoodstotno slediti."

"Mislim, da mora lokacija snemanja filma prispevati tudi k njegovemu značaju"

Po ogledu filma je jasno, da Segre s pridom pozorno izrablja tisto, kar mu daje mati narava, pa naj bodo to dež, sonce ali plima. Film namreč slogovno zaznamujejo posnetki majhnega mesteca, z ribami bogatega zaliva, dežja in meglice, v kateri se zrcalijo prevladujoča problematika filma in toplo popoldansko sonce, v katerem je mogoče uzreti pomen dragocenih trenutkov, ki jih skupaj preživljata Bepi in Shun Li. "Mislim, da mora lokacija snemanja filma vplivati tudi na njegov značaj. Chioggia se med letnimi časi in tudi posameznimi dnevi občutno spreminja. Še posebno se to lahko občuti pozimi, ko se menjata zelo slabo in zelo lepo vreme – kar sem tudi izkoristil."

Kot pravi sam, je pomembna sestavina filma tudi odprtost, ki gledalcem omogoča, da si sami oblikujejo razlage nekaterih pojavov. V njegovem Ime mi je Li je to denimo sostanovalka protagonistke. "Po mojem mnenju LiYan ne obstaja. Gre za lik, ki si ga je izmislila Shun Li, zato da se lahko spoprime s položajem, v katerem se je znašla. To je moja vizija LiYaninega lika, sem pa seveda odprt za drugačno razumevanje. Gledalcem daje možnost, da s filmom sodelujejo, da o njem razmišljajo."

Noč ima svojo moč

Ker se je začel bližati začetek projekcije makedonskega filma Punk ni mrtev, smo po nekaj minutah pogovor ob kavi sklenili in se z njim odpravili na ogled omenjenega filma. Segre njegovega konca ni videl – predčasno se je moral namreč odpraviti na oder prizorišča na Manziolijevem trgu, kjer je s skupaj s Šerbedžijo predstavil svoj film. Po predstavitvi ju je pot skupaj v pisani družbi zanesla na hotelsko teraso, kjer se je čez dobri dve uri odvil zgoraj zapisani intervju.

Še več; dogajanje na Svetilniku je potem, ko smo skupaj zapustili 'ta stare', Segreja sprostilo – če je prej na naša vprašanja odgovarjal na svoj klasičen, uraden način, je šlo zdaj za nekaj drugega. Medtem ko je užival v kozarčku žganja, ki ga je dobil na kulinarični stojnici Jana Cvitkoviča, je list za listom odkrival svoje vizije, upe in svoj umetniški navdih. "Prve filme, ki se jih spomnim, sem gledal z očetom, nikoli pa nisem razmišljal o tem, da bi bil režiser. Študiral sem sociologijo in veliko potoval – da bi lahko prijateljem prikazal tisto, kar sem na poti videl, sem s seboj vzel kamero. To je skupaj s fascinacijo nad različnimi kulturami vodilo v snemanje dokumentarnega filma."

Prevladujoča kriza identitete sodobne evropske mladine

"Na živce mi gre, ko kritiki ob ukvarjanju s filmom Ime mi je Li omenjajo, da sem odličen režiser dokumentarnega filma. To sploh ni res," je razmišljal ob kajenju cigarete brez filtra – ko je čez nekaj minut ugotovil, da je tisti večer svoja pljuča že preveč izčrpal, je svež zvitek tobaka zgolj prekladal po rokah. "To nadvse rad počnem," je v smehu razložil svoje početje, nato pa razkril svoje načrte. Med drugim ti vključujejo dokumentarni film, v katerem namerava prek tradicionalne grške glasbe povedati zgodbo tamkajšnje mladine, ta je odrasla v obdobju opevanja nove Evrope, ki pa je trenutno v razkroju. "Mislim, da se tudi na splošno dandanes evropski film ukvarja s krizami identitete, s katerimi se spopadamo. Ne gre le za povezavo z ekonomsko krizo, temveč tudi nečim globljim."

Režiser trenutno končuje tudi pisanje novega scenarija za celovečerni film. "Uživam v ukvarjanju z različnimi kulturami, kar bo videti tudi v prihajajočem filmu. Tokrat osrednja tema ne bo dialog med različnimi kulturami, temveč nekaj drugega, bodo pa različne kulture vsekakor navzoče. Z morja se bom preselil v gore – film se bo dogajal v majhni dolini na severu Italije."

Minute na Svetilniku so začele minevati vse hitreje, v ozadju je donela glasba, k Segreju pa so s čestitkami za odličen film pristopali oboževalci. Za nekaj časa se je na stojnici oglasil tudi tokrat še bolj dobrovoljni Šerbedžija, Segre pa se je, skakajoč po travnati plaži, vse bolj navduševal nad sproščenostjo festivala, kjer se lahko druži z ljudmi z različnih vetrov. In ravno ko je občudoval tiste, ki so si privoščili kopanje v zgodnjih jutranjih urah, je hkrati ugotovil, da je napočil čas nadomeščanja spanja, ki ga je zamudil v prejšnji dneh. Navsezadnje se je na obzorju že kazalo toplo nedeljsko sonce ...