Koncert Pop Design je bil spektakel

Vzdušje pred koncertom, s katerim so Pop Design obeležili 25. obletnico delovanja, ni bilo nič kaj obetavno. V zraku so bili težki oblaki, ki so napovedovali, da vreme ne bo zdržalo niti do konca koncerta. To je bil zagotovo glavni razlog, da je četrtina Križank ostala prazna. Svoje je zagotovo prispevala tudi psihoza v nekaj primerih neupravičenega odpovedovanja prireditev.

No, na tem mestu je potrebno izpostaviti še eno reč, namreč, Pop Desgn niso bili nikoli stvar Ljubljane, ki se je in se v veliki meri še zdaj na široko izogiba vsemu, kar je narejeno oziroma zveni klasično in tradicionalno in ki izhaja iz osemdesetih, pa naj si bo to vse, kar dela Brendi, ali pa Šank Rock na drugi strani. Če pa ima izvajalec še malce priokusa po slovenskem, kar Pop Design nedvomno imajo, pa še toliko bolj.

Idejni vodja in ustanovitveni član Tone Kosmrlj, pevec Miran Rudan in ostala ekipa se s sebi lastno vztrajnostjo niso kaj prerano ozirali na vse to. Ob bombastičnem uvodu, v katerem so intonirali tudi Zdravljico, so z dvajsetminutno zamudo posamično prišli na oder. Sledila je uspešnica Zate in spektakel se je začel.

Bend je spretno krmaril med ostrejšimi bolj rockersko obarvanimi skladbami in tistimi bolj popevkarsko naravnanimi. Ob vseh pa je občinstvo, staro od šest pa do precej čez šestdeset let, ki je prišlo iz vseh koncev in krajev, norelo in pelo od začetka do konca. Na zelo dolgem, nekaj manj kot dve in pol urnem koncertu, so v Križankah donele uspešnice Ko si na tleh, Prihajam domov, Potepuh, Zaspi pri meni nocoj, Ne bom te pustil same, Zatreskan sem vate, Zate Slovenija, Zbogom zdaj moja lepa dolenjska vas, Ne bom ti lagal, Na božično noč in številne druge. Šele, ko jih slišiš skupaj, ugotoviš, kako veliki hitmakerji so Pop Design.

Bend je zvenel dobro. Pri tem so pomagale tudi spremljevalne pevke in akustični kitarist. Seveda je svoje dodalo tudi občinstvo, ki je bend spodbujalo z vsemi močmi. Celotno dogajanje sta popestrila še "govorca" Jasna Kuljaj in Dragan Bulič, plesna skupina Maestro ter glasbeni gosti. Maja Oderlap in Špela Grošelj sta suvereno odpeli vsaka po eno uspešnico skupine, kot tudi Tanja Žagar, ki je publiko "še dodatno pojedla" z mičnim plesom. Povsem drugačno noto sta uspešnicam Pop Design dodala Big Band Grosuplje in Tamburaški orkester Sodražica, v katerem igra tudi Košmrljev brat.

Seveda je bil glavni mojster ceremonije Miran Rudan, ki je blestel tako z glasom, obilnim preklinjanjem (kar je bilo svojevrstno presenečenje), kot tudi včasih samoironičnimi napovedmi, kot je bila tista, v kateri je občinstvo vprašal: "A moram spet na sodišče?" Le-to je odgovorilo z glasnim "neeee". Eno svojo izjavo pa je opravičil tudi s tem, "da je imel težko operacijo glave".

Po več kot dveh urah razpoloženemu občinstvu še ni bilo dovolj. Z glasim aplavzom in butanjem z nogami ob tla je skupino priklicalo na nenačrtovan povratek na oder, tako da so Pop Design nekaj skladb odigrali dvakrat.

Koncert Pop Design je bil prava šola glasbenega profesionalizma, za velike dosežke prepotrebne obrtniške spretnosti, izdelane marketinške in slogovne strategije in predvsem velike srčnosti, s katero skupina počne svojo stvar. Takšnega odnosa bi se morala (na)učiti večina mlajših glasbenikov, ne glede na zvrst. Zaradi te njihove izdelanosti, kot tudi zaradi brezkompromisne in iskrene drže pa bi Pop Design morali spoštovati tudi tisti, ki jim njihova glasba sicer ni ravno najbolj po okusu.