Koncert skupin Partibrejkers in Marky Ramone's Blitzkrieg: No, ja

Skupni koncert skupin Marky Ramone's Blitzkrieg in Partibrejkers v ljubljanski Cvetličarni je bil, vsaj na papirju, zagotovilo za še en vrhunski in nepozabni rock'n'roll dogodek. Nekaj podrobnosti pa je koncert spremenilo v povsem povprečno in proti koncu tudi že kar bolečo izkušnjo.

Partibrejkers so krenili silovito. Po nekaj skladbah so se ogreli na delavno temperaturo in prašili svojo značilno visokooktansko in neponovljivo izpeljanko groovy rock'n'rolla, ki bi jim jo moral zavidati tudi marsikateri svetovni bend. Njihov nastop je izdelan in igranje brezhibno. Vendar to ni kaj dosti pomagalo, da bi bend prepričal ali vsaj dodobra predramil večino občinstva, ki je imelo povsem svoja opravila in motive.

Kakšna tretjina občinstva, ki je bila s svojim početjem že skoraj agresivna, je imela neverjetno veliko opravka s pitjem in kupovanjem piva. Nenehno so hodili po dvorani s kozarci v rokah, še bolj pa so bili s prerivanjem v ne povsem polni dvorani nadležni tisti, ki so pivo šele iskali. V trenutku, ko so te obstopili ljudje s kozarci, si se počutil kot v kakšnem ameriškem zakotnem baru, kjer te neumorno zalagajo s pijačo, medtem ko se na odru (zaman) trudi zares vrhunski izvajalec.

Druga tretjina občinstva, ki je bila po svoje še bolj pasivna, je prišla na koncert z enim samim namenom – hotela je slišati le skladbo Kreni prema meni. In to niso bili mladinci, ki so bili prvič na koncertu. Ko so Partibrejkers skladbo v zadnjem delu nastopa odigrali, se je ta del občinstva "čudežno zbudil" in bend nagradil z ne ravno bučnim ploskanjem. Kar nekaj pa je bilo takšnih, ki so se takoj po koncu te skladbe začeli prerivati s tistimi s pivom v roki v želji, da kar najhitreje zapustijo dvorano.

Med preostalimi je bilo nekaj tistih pravih, zagrizenih fanov, ki pa so se kar nekako porazgubili v "hipnotizirani množici", med katero je bilo tudi že nekaj takšnih, za katere se je takoj videlo, da so prišli na koncert zaradi Marky Ramone's Blitzkrieg. Ti nastopa Pretibrejkers, ki so se po nekaj več kot uri poslovili s skladbo Ulični Hodač, niso niti poskušali spremljati. O tolerantnosti pa na kakšnem drugem mestu!

Po krajšem premoru in obvezni amaterski tonski vaji špansko govorečega Markyjevega tehničnega osebja, na kateri se je že slišalo, da bo količina decibelov bistveno narasla, so na oder prišli Marky Ramone's Blitzkrieg. Medtem se je dvorana bistveno bolj napolnila kot na Partibrejkers. Med občinstvom je bilo videti kar nekaj gorečih in posebej za to priložnost napravljenih oboževalcev Ramones, a tudi Bad Religion in predvsem Misfits, pri katerih je nekdaj pel Markyjev pevec Michale Graves. Enciklopedičnim bralcem na ljubo pa je treba povedati, da je na enem albumu legendarnih horror punkerjev igral tudi sam Marky.

Marky Ramone, edini še živeči član najdlje delujoče zasedbe Ramones, je, preden je sedel za bobne, pozdravil vse prisotne in povedal, da je vesel, da je spet v naših krajih.

Marky Ramone's Blitzkrieg so začeli s klasiko Rockaway Beach. V značilnem slogu koncertnega albuma Ramones It's Alive, na katerem sicer Marky ni igral, je takoj sledila naslednja skladba in tako so si skoraj eno uro druga za drugo brez prvega premora sledile velike skladbe Ramones. V dvorani se je končno začel žur. Same izvedbe so bile, ne glede na vse, zgolj približek izvirnikom. Tiste načrtne stupidnosti, namernega "fušanja" in same dikcije oziroma naracije pravih Ramones ne more ponoviti nihče več.

Čisto konkreten žur in mestoma nostalgičen punk ritual pa je nenehoma rušil tonski tehnik, ki je prvo polovico nastopa dvigal glasnost do onemoglosti. Predvsem je pazil, da so bili Markyjevi bobni vedno malce v ospredju, kot da bi hotel spomniti občinstvo, zakaj je pravzaprav prišlo na koncert. Z drugo trojico na odru pa je delal risanke – kitare v kar nekaj skladbah sploh ni bilo slišati, v drugih pa je iz nje naredil en sam trušč. Bas je velikokrat donel prek vseh meja. Še najbolj "plačilni" pa je bil pevec, čigar glas je zaradi tehnikovih "ekshibicij" nekaj časa zvenel zamolklo, nekaj časa pa kot bi prihajal iz zvočnika mobitela. Proti koncu pa je tehnik žura željne "nagradil" s še večjo dozo decibelov in posledično tudi z vsaj dvodnevnim zvonjenjem v ušesih.

Skratka, škoda, kombinacija skupin je bila obetavna, vse skupaj pa je izzvenelo … no, ja … kar nekam.