Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Torek,
4. 6. 2013,
11.55

Osveženo pred

11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

ocenili smo Kino Otok Antwerpen

Torek, 4. 6. 2013, 11.55

11 mesecev

OCENA FILMA: Pod težo oblakov

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Nizozemski režiser Martijn Maria Smits je v svojem kratkem delu izrisal nizozemsko realnost izkoriščanja marginaliziranih posameznikov, ki je večina ne vidi ali pa si pred njo zatiska oči.

Napeta drama Pod težo oblakov nizozemskega režiserja Martijna Marie Smitsa traja le kratkih 49 minut, a kljub temu gledalcu ponuja več napetosti in čustvene nabitosti kot marsikateri celovečerec. Film pripoveduje o Eleni, mladi Ukrajinki, ki je v Amsterdamu vpeta v neusmiljeni svet prisilne prostitucije in celo trgovine z belim blagom. Ko eno od njenih prijateljic prodajo, začne Elena skrbeti za njeno hčerko Zuhal, ob tem pa se odločno spopade s krivicami, izkoriščanjem in družbenimi razlikami, ki pestijo sodobno Nizozemsko.

Martijn Maria Smits je dvaintridesetletni nizozemski režiser, ki je na letošnji izdaji festivala Kino Otok po zaslugi festivalskega prijatelja, filmskega kritika Neila Younga, predstavil dva srednjemetražna filma Antwerpen in zgoraj opisani Pod težo oblakov.

Mladi režiser, ki je leta 2006 diplomiral iz dokumentarnega filma v svojih, sicer igranih filmih, zajeda globoko v bolečine in težave marginaliziranih posameznikov sodobne družbe. Pod težo oblakov tako na krut, a resnicoljuben način slika resničnost izkoriščanja deklet na robu in usode, ki jih trpijo njihovi otroci. Nizozemska realnost, ki je večina ne vidi ali pa si pred njo zatiska oči, tako s Smitsovo pomočjo dobiva obliko, bolečino, ki jo ob ogledu občutimo, pa dodatno podkrepijo še hladne, deževne barve in godalna glasbena podlaga, delo skladatelja Ernsta Reijsegera.

Igralka Tanja Otolski Eleni vdihuje pristnost, kompleksen blodnjak najrazličnejših čustev: od strahu, jeze, razočaranja, bolečine in obupa, še posebej pa je presunljiva v prizorih psihičnega in spolnega nasilja. Na tem mestu ne gre prezreti majcenega dekletca, ki je upodobilo Zuhal. Golda de Leon, punčka, ki je v času snemanja svoja leta lahko preštela na prste ene roke, je neverjetna – njene velike temne oči v ravno pravih trenutkih izžarevajo zbeganost, veselje in tudi kratkotrajni občutek varnosti.

Ne spreglejte