Poletna psihadelija s skupino Tame Impala

Medtem ko se v Ljubljani in okolici vrstijo festivalski koncerti na prostem, je včerajšnji večer z avstralskimi psihadeliki Tame Impala presekal poletno zatišje pred večjimi zvezdniki v domačih krajih. Pred Kinom Šiška že dolgo nismo srečali toliko turistov, ti so z napisi iskali morebitne proste vstopnice, ki so nekaj dni pred koncertom že pošle.

Za uvod v večer je poskrbela 21-letna Hrvatica Dunja Ercegović, ki nastopa pod imenom Lovely Quinces in temu primerno z občinstvom komunicira v angleščini. Njen akustični nastop z orglicami in rahlo počenim, a močnim glasom je kaj hitro presegel turistično vzdušje in nas postavil v vzdušje hipijade prejšnjega stoletja, čeprav s presenetljivo sodobnim prizvokom.

Lovely Quinces je sledila stara znanka odra Kina Šiške, ki je na njem nastopala tako sama kot tudi s skupino Nouvelle Vague. Nadeah je seveda izjemna; karizmatična in brezkompromisna. Bobnarja in basista je občasno dopolnjevala s klaviaturami, nato s kitaro, pa tudi samo s tamburinom, glasbeno pa se je ves čas sprehajala na robu srfarskega rocka in sodobnejših zvokov. Čeprav je tudi sama menila, da je glasbeno nekoliko daleč od glavnih nastopajočih, in se pošalila, da je predskupina samo zato, da bo lahko potem videla skupino Tame Impala, sta obe prednastopajoči s svojim malce retro pristopom pomagali pripraviti teren za Avstralce.

Kevin Parker in druščina so včeraj s prihodom na oder stopili v naelektreno ozračje. Občinstvo se je gnetlo v prvih vrstah in s tem ob živce spravljalo redarje, Tame Impala pa so mirno in zasanjano odplavali v svoj glasbeni svet, obogaten z nekaj "winamp" vizualizacijami. Če številni na dveh albumih skupine Tame Impala slišijo rahlo okajenega Johna Lennona, je bilo včeraj podobnosti z britanskimi velikani bolj malo.

Vokal Kevina Parkerja je s svojim odmevom bolj kot vodil sledil preostalim zvokom, za razliko od večine trenutnih indie senzacij pa nas Tame Impala niso popeljali v britanska osemdeseta, temveč v ameriška sedemdeseta. Tri kitare in bas ter občasno klaviature so ustvarjali bogate zvoke z lahkotnimi melodijami, ki pa zaradi polnosti zvoka niso zveneli plehko.

Prav bogate kitarske melodije so občasno zvenele kot tiste pri edini uspešnici skupine Thunderclap Newman, ali pa kar kot pri The Who, če si seveda drznemo Avstralce postaviti tako blizu Petu Townshendu. Smo pač prevečkrat gledali film Almost Famous in včerajšnji Tame Impala bi lahko brez večjih težav prispevali kakšno skladbo. Pa ne zato, ker bi zveneli tako amatersko kot Stillwater, temveč zato, ker jim je kljub občasnim elektronskim dodatkom uspelo pričarati pristno zasanjano vzdušje, ki bi navdušilo tudi Penny Lane.

Tiste, ki smo avstralski piknik gledali zunaj navdušene množice, nas je kitarsko preigravanje morda nekoliko utrudilo, a izdatno odstopanje od zvoka na albumih je kljub temu navdušilo, zato je morda na mestu refren fiktivnih Stillwater: morali bi biti tam.

Nadeah lahko sicer danes ujamete pred Bikofejem, jutri na Kamfestu, v četrtek pa v Kranju.