Prljavo kazalište: "Lijepa naša" veselica

Skupina Prljavo kazalište deluje že od leta 1977. Dve leti pozneje je objavila istoimenski prvenec in postala ena najbolj zanimivih in kritičnih skupin takratnega hrvaškega novega vala. Sredi osemdesetih je ubrala bolj pop obarvana pota in postajala komercialno vse bolj uspešna. Bistven prebrat pa se je zgodil konec osemdesetih, ko je bend na zelo emotiven in vsakomur razumljiv način povzel težnje Hrvaške po osamosvojitvi.

Prljavo kazalište so postali eden kulturnih temeljev hrvaškega domoljubja. Vrhunec te faze je bil zagotovo njihov spektakularni nastop na zagrebškem glavnem trgu, takrat se je imenoval še Trg republike, leta 1989, na katerem se je zbralo četrt milijona ljudi z jasno idejo, da hočejo imeti svojo državo. V devetdesetih je bend svojim idejam dodal tudi izrazito protivojno tematiko, s katero se je na svoj način boril za samostojno Hrvaško.

Tudi po osamosvojitvi je bend nadaljeval z domoljubno tematiko, hkrati pa se je vse bolj udinjal največjim korporacijam, ki imajo razprte svoje lovke na Hrvaškem.

Vse to v nabito polni Cvetličarni ni bilo pomembno. Že ob prihodu na oder je občinstvo ponorelo, po nekaj skladbah pa se je vse skupaj sprevrglo v čisto veselico. Skupini ni kaj očitati, saj zveni vrhunsko in kot najbolj utečen stroj. Bend je v strahovitem ritmu nizal hit za hitom in v več kot dveh urah je izvedel praktično vse svoje velike uspešnice. Bolj šokanten pa je bil način, kako brezpogojno je občinstvo prepevalo vse, kar jim je bend serviral. Tudi tiste bolj nacionalno obarvane skladbe so šle za med, skladba Mojoj majci pa je bila verjetno celo vrhunec večera. Tu je treba povedati, da prohrvaški obiskovalci niso prevladovali. Sicer je bilo nekaj navijačic in navijačev Dinama in obvezni "hrvaški zastavonoša", ki je izkoristil priložnost, ko je bend nekaj obiskovalcev povabil na oder in tam takoj razpel hrvaško zastavo. Oder se je takrat v trenutku spremenil v Hrvaško v malem. Poleg zastave je neki navdušenec razpel tudi majico z napisom Ni predaje, drugi pa je vihtel šal nogometnega kluba Dinamo. Večino občinstva pa so kljub vsemu sestavljali dijaki in študenti z našega podeželja in prav ti so bili tudi daleč najbolj glasni. Tej vrsti občinstva je očitno povsem vseeno, na kakšen koncert gredo, vse dokler bodo slišali znane skladbe.

Vodo na mlin je prilil sam bend, ki je mirno izvedel tudi igrico z imenom kdor ne skače, ni Sloven'c. Slovito Mi plešemo, ki so jo tokrat prevedli v Mi pijemo, pa je vodja in ritem kitarist Jasenko Houra napovedal kot skladbo, za katero sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili, da bo njuna skupna himna. Proti koncu koncerta pa se je še vesel vrgel med občinstvo, ki ga je dobesedno nosilo po rokah.

Seveda je v takšnem okolju težko govoriti o rock koncertu. Vse skupaj je bila bolj kot ne huda veselica. Ne nazadnje se je tudi bend držal tistega bolj mainstream programa in svojih zvestih (naj)starejših oboževalcev, ki so prav tako bili prisotni, ni nagradil s kakšnimi radikalnejšimi skladbami ali pa vsaj s skladbama Crno bijeli svijet ali Subotom uveče.

Prljavo kazalište so definitivno izvedli brezhiben in na trenutke vrhunski koncert. Ob takšnih priložnostih pa se človek vseeno vpraša, če je danes drža slovenskega rock občinstva le še kozarec piva v roki, tuljenje do nezavesti in žur do konca. Če bi občinstvo s takšnim fanatizmom sprejemalo vsaj kakšnega slovenskega izvajalca, potem bi bilo stanje na naši rock sceni precej drugačno in bi verjetno tudi mi imeli "svoje" Prljavo kazalište – in kar je še pomembnejše, imeli bi samozavest, ki nam je kronično primanjkuje, "Prljavci" pa so tudi včeraj pokazali, da je imajo v izobilju.