Rock Otočec 2007: fotoreportaža (1. del)

Rock Otočec se je letos začel še dan prej. Tako so v četrtek dobili priložnost še neuveljavljeni bendi, ki so se, kot je povedal Franci Kek, glavni organizator in duhovni vodja festivala, odlično odrezali. Še bolj spodbudno pa je pa je bilo dejstvo, da je bil obisk že v prvem dnevu nad vsemi pričakovanji.

Drugi dan je festival zažarel v polnem sijaju, v katerega je vključena tudi obvezna in vsekakor simpatična utrujenost nekaterih najbolj zagrizenih iz prvega dne.

Franci Kek, ki je bil (kot vsakič), tudi tokrat »povsod pristen« s pomočjo motorčka, in ekipa so tudi letos poskrbeli za udobje in za obilico drobnih detajlov, ki naredijo bivanje »v raju« nadvse prijetno. Druženje ter z njim povezani strpnost in skrb za bližnjega so tisto, po čemer se Rock Otočec najbolj loči od vseh drugih festivalov pri nas.

Seveda je tudi letos obvezni del festivala kopanje v blatu, a to ni glavna stvar – so pa igre v blatu (in tudi samo kopanje v njem) prijetne tako za opazovalce, kot tudi za glavne akterje »blatnega gledališča«.

Na Otočcu se dogaja res veliko in v enem dnevu praktično ne moreš užiti vsega, kar ponujajo na tem festivalu. Podnevi se dogajanje iz velike jase pred glavnem odrom preseli na druga prizorišča.

Izmed njih se je vsaj nam najbolj prikupil »otoček« na katerem je bilo nekaj zanimivih iger in naprav (»trampolin z vrvmi« in »XXL ročni nogomet« sta najbolj atraktivna. Na povsem drugem koncu pa je mini oder, na katerem je bila tudi gledališka predstava. Ni pa manjkala tudi godba na pihala.

Po celi širini »otočka« so stojnice z majicami, nakitom in še številnimi drugimi drobnimi stvarmi, ki potešijo tako željo po shoppingu, lahko pa tudi polepšajo trenutke ali obiskovalce.

Na koncu otočka je pravi lounge bar z velikanskimi blazinami/ležalniki in odličnimi DJ-ji, ki s to popoldne kotalili izvrsten drum'n'bass.

Na »otočku« je kar nekaj točk, s katerih lahko ure in ure opazuješ vragolije, ki jih obiskovalci uprizarjajo na »trampolinu z vrvmi«.