"Seks je že od nekdaj sredstvo moči"

V četrtek je na Obali avstrijski režiser Michael Glawogger predstavil svoj dokumentarec Glorija kurb, v katerem je odpotoval na različne konce sveta in si na svoj način ogledal, kako je tam videti ukvarjanje z najstarejšim poklicem na svetu. Dan za tem smo o filmu z njim spregovorili ob kavi. "To, kar sem videl, me ni popolnoma nič presenetilo – ni me lahko šokirati," je svojo izkušnjo komentiral ob tem, ko si je prižgal cigareto in srknil požirek domačega sadjevca.

Verjetno je bilo tako prostitutke kot njihove stranke precej težko prepričati, da stopijo pred kamero? Da, precej razumljivo, saj se prostitutke ne želijo javno razkazovati. Da se ob tebi počutijo udobno, potrebujejo veliko časa. Tako kot prijateljstvo: če si jim všeč, se lahko nekega dne ob tebi počutijo sproščene. Precej nepredvidljivo. Moral sem jih tudi plačati.

Najbolj sproščene so se zdele tiste v Mehiki. Tam ste lahko posneli celo seks. Da, preprosto sem vprašal, ali lahko to naredim. "Brenda, to želim posneti, dam ti tri, štiri evre." Vse sem ji razložil, ona pa se je odzvala pozitivno.

Kaj pa njena stranka? Ona ga je izbrala. Pravzaprav gre za zelo smešno zgodbo. Ko sem se dve leti pozneje vrnil, da bi jim pokazal svoj izdelek, sta bila par. Menila sta, da je seks za film tako ekstravaganten, da sta ostala skupaj.

Torej ste odigrali vlogo Kupida. Da, nekako tako, ja! Ko sem prišel na kraj dogajanja, sem videl, da se držita za roke, jaz pa sem se začudil: "Kaj je to? Si se pred dvema letoma iz mene delala norca? Je to tvoj fant?" Ona pa je odgovorila: "Ne, takrat ga nisem poznala! Zdaj pa sva skupaj."

Kako pa ste se odločili za lokacije, na katerih ste snemali? Gre za proces, ki se začne med raziskavo, s katero želiš razumeti svoj razvijajoči se film. Ugotovil sem, da gre bolj za film o odnosu med spolnostjo in vero kot samo prostitucijo. Želel sem vključiti tri vere, vse skupaj pa sem zožil na tri lokacije, ki jih je v filmu mogoče videti. Pomembno je, da se te tri lokacije nekako same definirajo. Preden kdorkoli spregovori, mora svoje že povedati lokacija.

Zgodba v Bangladešu se zdi tista, ki gledalca najbolj prizadene. Deklice so najmlajše, pred kamero pa tudi jočejo. Morda, vendar pa je treba razumeti, da gre za zaščiten prostor. Matere (izraz za ženske, ki so pravzaprav zvodnice) za dekleta zelo dobro skrbijo. Težko je reči, da je ta zgodba najbolj žalostna. Lahko misliš, da je prostitutkam na Tajskem lažje, v resnici pa gre bolj za to, da so tam bolj samostojne. Če želijo, lahko odidejo, hkrati pa so lepe. Mi jih lahko v svetu, ki ga razumemo, nekam umestimo. Mislimo si: "OK, to je nekaj normalnega."

Razmere v Bangladešu je težje razumeti, ker so tam predvsem mladoletna dekleta. Po drugi strani pa ta sistem mam, ki dekleta zaposlijo takoj, ko dobijo menstruacijo, deluje že več kot sto let. Ker je to zanje tako samoumevno, spremembe v času na njih ne vplivajo. To, da delajo že tako mlade, se jim ne zdi nič takega – ko dobiš menstruacijo, si pač ženska. Odraščajo z vednostjo, da bodo postale prostitutke, in ko dobijo menstruacijo, so nared. To je pravilo, njihovo razumevanje sveta.

To, da so v Bangladešu zvodniki pravzaprav ženske, je precej zanimivo. Seveda. Če pa bi bil sam prostitutka, ne bi želel imeti zvodnice.

Zakaj ne? Ker jim je vse popolnoma jasno. So namreč ženske in kot prostitutka jih ne moraš ukaniti. Tudi same so bile prostitutke in zato vedo, kako stvari delujejo. Veliko bolj se zavedajo, kaj ženska čuti, kako je treba z njo ravnati, kot prostitutka se zato z njo težje ukvarjaš kot z moškim.

Ste se kdaj med snemanjem počutili kot voajer? Seveda. Ne spadam tja. Ali pa je moje mesto tam pravzaprav vloga stranke, ki ima v rokah kamero. V tem smislu sem vedno zunanji opazovalec – sem Evropejec, sem moški, v tem kontekstu sem voajer. Ne mislim pa, da je to slabo, saj je filmski ustvarjalec ne glede na vrsto filma vedno voajer.

Večina moških oziroma strank, ki ste jih vključili, pravi, da brez prostitucije ne bi preživeli. So samo važiči. Tisti, ki so bili pripravljeni govoriti z mano, so ponosni na to, da plačujejo za seks. Ponosni so na to, da si to lahko privoščijo.

Na Tajskem so na primer rekli, da kljub uživanju v prostituciji svoje žene neizmerno ljubijo. To je pojav, ki ga lahko opazimo po vsem svetu. V Mehiki si lahko prostitutko na primer privošči vsak, saj gre za koncept druge žene. Podobno tudi na Tajskem. Veliko žensk si želi biti druga žena, saj tako moški pride do njih samo takrat, ko se mu zahoče, in v tem uživa, njej pa ni treba biti mati njegovih otrok. Povrhu je za to še plačana. Tako je po vsem svetu. Še več; menim, da človek ni monogamno bitje,mora pa slediti določenim pravilom, ki jih postavlja družba. Ker mi živimo v družbi z drugačnimi pravili, je to precej skrito, se pa dogaja.

V Bangladešu lahko vidimo, da se fantje v dekleta, s katerimi seksajo, mnogokrat zaljubijo. Imajo ta dekleta zaradi tega težave? Da in ne. Imajo težave, se pa tudi one včasih zaljubijo. Navsezadnje so tako one kot njihove stranke vsi mladi. Mladi se pač zaljubljajo. Ljubezen je velika nevarnost. Dobra prostitutka se ne zaljubi, samo zbira denar. Ko pa se zaljubi, je pogubljena. Fant jo reši prostitucije, pelje na zmenke, potem ona živi pri njem tri leta, njegovi prijatelji pa ga zbadajo, ker je ona kurba. Na koncu jo proda nazaj. Najhujše, kar se lahko prostitutki zgodi, je, da se zaljubi. Grozno je. Seksa ne bi smeli enačiti s čustvi, a to vsi počnemo – v družbi ima tovrstno vrednost.

Seks je že od nekdaj sredstvo moči. Celo v ljubezni. Častimo ga, na nas močno vpliva, hkrati pa nas tudi zelo boli. Tako kot je rekel Freud: vse se vrti okoli seksa. Prostitucije zato ne bi smeli obsojati, morali pa bi toliko bolj ceniti trenutke, ko je ljubezen in seks mogoče združiti.

Kako pa je z glasbo v filmu? Prostitucija se venomer vrti okoli čakanja. Dekleta spijo, se zbudijo, oblečejo, naličijo, potem pa čakajo na stranke. Med čakanjem gledajo televizijo in poslušajo glasbo. Samo to. Glasba je zelo pomembna, zato sem se odločil, da bom v filmu združil njihovo glasbo in glasbo, ki sem jo poslušal jaz, ko sem čakal njih. Glasba je nekakšen komentar. Najpomembneje je, da glasba v filmu deluje – tako kot moraš med tekom poslušati pravo glasbo, ki ti da moč, moraš podobno storiti tudi v filmu.

Ste film pokazali vsem, ki so sodelovale? Vsem, ki sem jih lahko našel. Najbolj odkrito so se odzvale tiste v Mehiki. Med drugim so rekle, da so srečne, ker živijo v Mehiki, ne na Tajskem, kjer prostitutke sedijo za steklom in s svojimi morebitnimi strankami ne morejo komunicirati. Gre za igro moči.

In kaj je vaš prihodnji projekt? Želim si narediti dokumentarce brez posebne teme. Ta lahko pogosto namreč blokira tok dela. Sanjam o filmu, ki bi ga posnel med potovanjem po svetu, snemal pa bi vse tisto, kar bi se mi zdelo zanimivo. Ne vem pa, kje bom dobil denar zanj (smeh). Večina ljudi meni, da gre za žalitev dokumentarnega filma, drugim pa se zdi ideja precej seksi.

Kaj pa možnosti, ki jih umetnikom za zbiranje denarja ponuja splet? To mi ni všeč. Mislim, da umetnost nima veze z demokracijo. Ljudje za to, da posnamem film, ne bi smeli plačevati – naj plačajo vstopnico, potem ko je že končan. Mogoče sem staromoden in novega sveta ne razumem. Za umetnike bi morala skrbeti država, ne oboževalci. Ne na tak način.

Film Glorija kurb lahko trentno najdete tudi na programu Kinodvora.