Srečanje preživelih s plinskimi maskami in orkestrom

Prvo srečanje preživelih po koncu sveta ni bil le delovni naslov koncerta, temveč rdeča nit, ki je s pomočjo orkestra, vizualij in plesalcev elegantno dopolnjevala minimalistično glasbo dueta Silence. Čeprav smo v slovenskem glasbenem prostoru že vajeni, da je sodelovanje s simfoniki del solidne glasbene kariere, se je tokrat spremljava zdela precej bolj smotrna kot sicer. Silence sta namreč skupaj z dirigentom Tomislavom Fačinijem in Igorjem Vićentićem za klavirjem uspela skladbe z zadnjega albuma poudariti, pri čemer pa njihova nežnost in domišljenost nista trpeli.

Ob Pioneers of Nothing nas je spreletaval srh, Electricity pa je z orkestrom pričakovano zvenela še mogočneje. Če se je sprva zdelo, da bosta Silence sledila konvencijam komornega koncerta v Gallusovi dvorani, je bilo že po prvih taktih skladbe Hunger jasno, da ne bo šlo zgolj za predstavitev preoblečenih skladb. Že same vizualije, ki so spominjale na pravo malo biološko, ali pa vsaj kuhinjsko, katastrofo, je ekipa Izland Studios čarala v laboratoriju pod odrom. Igranje s tekočinami različnih gostot je kljub večbarvnosti delovalo temačno, pri skladbi Death is New York pa že skoraj filmsko.

Sklop skladb z albuma Musical Accompaniment for the end of the World je prekinila instrumentalna Guillotine, ki jo lahko slišite na posnetku z vaje, sledile pa so njune starejše skladbe, kot sta Vihar z besedilom Srečka Kosovela in Runalong iz filma Slovenka.

Koncert je vseboval kar nekaj surrealističnih trenutkov, ko je na primer zaključek skladbe Naif s plinsko masko na glavi v slogu tap danca odplesal Mitja Popovski, med skladbo Silver Bloom pa so se med orkester prikradli člani gledališko-gibalne zasedbe Beton Ltd., ki so z mišjimi maskami in kratkim igranim vložkom dopolnjevali postapokaliptično vzdušje.

Pri vseh dodatkih h glasbi je navduševala natančna odmerjenost posegov, za katere si lahko predstavljamo, da bi koncert hitro lahko spremenili v nenadzorovani spektakel vsega. Tako pa so s skoraj kirurško natančnostjo počasi, a vztrajno gradili elegantno vzdušje, ki so ga orisovali že plakati: plinske maske in šampanjec.

Občinstvo, ki je podrobno spremljalo vsak gib na odru in temu primerno discipliniralo tudi svoje aplavze in v nekaterih primerih tudi dihe, si je po koncu dalo duška in dvojec je verjetno enega svojih najboljših koncertov, ki se bo zagotovo tudi letos uvrstil med koncertne vrhunce leta, zaključil s Kraljestvom mačjih oči z njunega prvega albuma, ter s priredbo skladbe Fever. Po nadaljnjem vztrajanju občinstva sta dodala Heart of Darkness, po koncu katere so se v dvorani končno razlegli tudi občasni vzkliki.