Iluzije zaljubljenosti, lepote ljubezni

Občutek, za katerega se splača živeti, in občutek, s katerim je včasih živeti tako težko, da naša ravnanja lahko pripeljejo do usodnih posledic; začasnih ali stalnih, prijetnih in manj prijetnih.

Prva izkušnja »zaljubljenosti« Zaljubljenost v osnovi ni nič drugega kot intenzivno čustvo, ki ga občutimo kot posledico potrebe po stapljanju z nekom izven območja sebe. Stapljanje je ena od faz v razvojnem procesu človeka, ki se pojavi kmalu po rojstvu. Takrat predvsem zaradi novorojenčkove nebogljenosti, potreb staršev po skrbi in navdušenjem nad »lastnim novorojenim idealom«. Reakcije, ki jih otrok po rojstvu pričakuje od stapljajočega se partnerja (običajno mame), naj bi bile čimbolj skladne z njegovimi trenutnimi potrebami, ki jih »nebogljenec« seveda še ni zmožen ločiti od potreb osebe, s katero se staplja. Kasneje, ko se začenja vse bolj zanimati tudi za zunanji svet, pa pri svojem raziskovanju od mame potrebuje ustrezno varnost. Hkrati s tem naj bi otrok postopno spoznaval, da reakcije bližnjih oseb, kljub temu da ga sprejemajo, niso vedno v skladu z njegovimi potrebami in pričakovanji. Ob teh spoznanjih postopno vstopa na pot razhajanja od začetnega ideala in sprejemanju dobrih in slabih vsebin ljubljene osebe.

Zaljubljenost = stapljanje Podoben proces se začne odvijati v času, ko se pri otroku −mladostniku začnejo pojavljati potrebe po iskanju samostojnosti izven družine in potrebe po spolnosti. Prav paradoksalno zveni, da pot k samostojnosti vodi v ponovno stapljanje, ki pa se sedaj odraža v povsem drugačni obliki in je usmerjeno na hetero- ali homoseksualne stike z vrstniki. Kot v otroštvu so tudi tu in pri vseh nadaljnjih zaljubljenostih pričakovanja do tistega, v katerega se zaljubimo, predvsem v tem, da zadovolji naše potrebe po stapljanju. Splošno lahko govorimo o treh področjih stapljanja: individualnem (z osebo), skupinskem (s pomembnimi skupinami ljudi, npr. narodom, pristaši določene usmeritve, navijači določenega kluba ipd.) in neživem stapljanju s fizično stvarnostjo.

In zakaj se želimo stapljati? Stapljanje nastopa kot normalen odziv, ko posameznik prepozna, da ne zmore zadovoljiti nekaterih čustvenih potreb (npr. po sprejetosti, občudovanju ipd.) sam, brez pomoči drugega. Tako drugi kot nekakšna »lastna podaljšana roka« postane primeren objekt za zadovoljitev teh potreb. Tisti, v katerega se zaljubi, je idealen drugi, saj v njegovih predstavah le tak lahko v popolnosti zadovolji njegove potrebe.

Zaljubljen v ideal In tako se začne pot zaljubljenosti. Z identifikacijo z drugim se zlijemo v idealno enoto. Poistovetenje nam omogoča intenzivnejšo čustveno vez in močne občutke pripadnosti, s katerimi se približamo idealu lastne popolnosti. Meje lastnega jaza se začnejo širiti na drugo osebo (tisto, v katero se zaljubljamo) in skladno s pričakovanji o idealnem drugemu mu pripišemo vse pozitivne lastnosti, ki si jih sami želimo. Vsekakor se v isti meri odziva partner, saj mu pozicija idealnega in občudovanega godi ter se je pripravljen/-a odzivati v skladu s pričakovanji, kar preraste v igro zadovoljevanja notranjih idealov obeh partnerjev. Veliko vlogo pri tem ima tudi očesni in telesni kontakt, ki še iz zgodnjih otroških izkušenj, ko govor še ni razvit, zagotavlja pripadnost in povezanost s stapljajočo osebo. V času zaljubljenosti je zato opaziti veliko več nebesednih (pogledov, namigov, spoštljivih gest ipd.) in taktilnih (dotikov, poljubov, objemov ipd.) vedenj med partnerjema, kar v mislih (ki so sedaj že na besednem nivoju, vendar ne zmorejo biti izgovorjene) omogoča še več fantazij o idealnemu drugemu. Stanje idealizacije, stapljanja ali zaljubljenosti traja nekje okoli sedem mesecev, prav toliko kot traja faza stapljanja v otroštvu. Naj bi bilo to naključje?

Kako se zruši iluzija Po tej fazi iluzija sovpadanja in truda k idealni enosti postopno začne dobivati nove oziroma stare dimenzije. V zaljubljenosti, potlačene individualne značilnosti, ki niso bile sovpadajoče in zaželene v idealnih predstavah partnerjev ter zato neprimerne v igri zapeljevanja in poskusa ugajanja, počasi vstopijo v prostor. Postopno začne v zaprt krog zaljubljencev pritekati vedno večja količina realnosti. Začne se »boj« za individualizem znotraj ljubezenskega odnosa. Komaj tu se začne kazati prava razsežnost za ljubezenski odnos med partnerjema in od tega je ponavadi odvisno, ali se bo odnos prekinil ali pa prerasel v zrelo ljubezen, v kateri bo del iluzornosti še vedno obstal, ne bo pa več tako obsežen in pomemben kot v času zaljubljenosti.

Individualne značilnosti in potrebe privedejo do razblinjenja idealnih predstav, kar povzroči razočaranje in strah pred občutkom neustreznosti (neidealnosti) partnerja. Še posebno dejanja, ki niso več povezana s stapljanjem (npr. nezvestoba, zahteve po večji individualni svobodi ipd.), privedejo do bolečih občutkov ob izgubi lastne iluzije po idealnem partnerju in jeze ter žalosti pri izgubi lastnega statusa idealnega partnerja.

Zrela ljubezen Zrelost v ljubezenskem odnosu dosežeta partnerja, ki sta se zmožna v odnosu med njima premikati iz iluzij v realnost in obratno. Pri tem se iluzije ne razblinijo in realnost ne postane zanemarjena in pozabljena. V zreli ljubezni se partnerja lahko sprejmeta kot stopljena, hkrati pa priznavata, upoštevata in sprejemata individualne posebnosti in potrebe drugega. Še več. Prav individualne razlike v medosebnem zrelem čustvenem in seksualnem odnosu dovoljujejo intenzivnejše trenutke stapljanja in sovpadanja s partnerjem ter postopnega grajenja poprej namišljenega ideala, ob katerem pa je še dovolj prostora za individualnost ter sprotno sprejemanje neustreznih značilnosti partnerja. Obširna paleta možnosti v kontaktu polni odnos med partnerjema in zagotavlja razvoj in utrditev pomembnih potreb vsakega posameznika znotraj ljubezenskega odnosa. Te se kažejo v varnosti, zaupanju, spoštovanju, privlačnosti in možnosti za osebno rast.

Valentinova dilema Glede na to, da je valentinovo dan zaljubljencev, se po vsem tem lahko vprašamo ali ga je sploh vredno častiti in praznovati, če prinaša s seboj le nekakšno »opitost« in iluzorna pričakovanja do tistih, ki v nas vzpodbudijo željo po idealnem stapljanju. No, odgovor je verjetno preprost. Če ne vidimo idealov in če nismo »zaslepljeni«, potem nismo zaljubljeni. In če nismo zaljubljeni, potem verjetno nismo prevzeti s tistim, kar je v naših predstavah. Ne bo prave ljubezni brez zaljubljenosti, zato počnimo to brez sramu.