Indigo otroci

Ob pojavu kateregakoli novega fenomena ponavadi pri vsakem izmed nas, poleg spoznavanja njegovih lastnosti, vznikne vprašanje, kakšno stališče naj zavzamemo do te novosti. Naj jo sprejmemo, zavrnemo ali se delamo, kot da zanjo nismo slišali? Ob poplavi vseh mogočih informacij, s katerimi se danes dnevno srečujemo, je zaželjeno predvsem, da jih kritično ovrednotimo.

Značilnosti indigo otrok Indigo otroke imenujejo tudi otroci modrega žarka, kristalni otroci, x – generacija ipd. Pojem se je v javnosti prvič pojavil leta 1982 skupaj s knjižno uspešnico Razumite svoje življenje skozi barve, avtorice Nancy Ann Tape. Podatki o nastanku indigo otrok so različni; začeli naj bi se rojevati v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, po letu 1995, pa naj bi bilo že 95% otrok indigo. Zakaj indigo? V avri teh novodobnih otrok naj bi prevladovala indigo modra barva.

Zagovorniki indigo otrok trdijo, da je zanje preprosto značilno »več«. Naj naštejemo nekaj izmed njihovih lastnosti: • Več in drugače slišijo; tudi ferkvence, ki jih ostali ne, • Več in drugače vidijo; vidijo večji del barvnega spektra in avro, • Imajo drugačno fiziologijo in anatomijo; njihovi možgani naj bi predelovali večje število informacij, kot naj bi jih ljudje zmogli po dosedanjih znanstvenih odkritjih in sicer na načine, ki so nam še neznani, • Njihov imunski sistem je nekajkrat odpornejši kot tisti od povprečnega človeka, • Imajo drugačen DNK zapis, ki se spreminja, • Njihovo čutenje je drugačno in razširjeno; odzivajo se na dražljaje, ki jih ostali ne zaznajo, so izredno občutljivi in odzivni, • Najizraziteje se njihova drugačnost vidi v njihovem vedenju; zavračajo tradicionalne navade, avtoriteto, pravila sistema jih pogosto spravljajo v bes, zaradi česar lahko postanejo tudi nasilni do sebe ali drugih, • Intuitivno prepoznavajo laž in zahtevajo resnico, • Hitro se začnejo dolgočasiti in niso zmožni dalj časa ohranjati pozornosti, • Na svet pridejo z občutkom, da so »kraljeve visokosti«, temu primerno se tudi vedejo; občutek lastne vrednosti je za njih samoumeven, • So stvari, ki jih preprosto ne morejo početi, kot npr.stanje v vrsti, • Zmotijo jih avtomatizirane, ritualizirane dejavnosti, radi sodelujejo pri stvareh, ki zahtevajo kreativno mišljenje, • Ne odzivajo se na discipliniranje, • Mnogi še v obdobju srednje odraslosti ne vedo, kaj bi radi postali, • Pogosto so neprizemljeni; ne dokončajo začetega, ideje in načrti ostajajo v glavi, tako so v realnosti odvisni od starševske ali socialne podpore.

Kako naj bi ravnali z indigo otroci? Indigo otroke naj bi že od vsega začetka obravnavali kot odrasle, enakovredne partnerje, ne da bi jim ob tem naložili tudi dolžnosti odraslih. Ti otroci ne spoštujejo nekoga samo zato, ker je odrasel – njihovo spoštovanje si je potrebno zaslužiti.

Zagovorniki obstoja indigo otrok so tudi mnenja, da je tem otrokom potrebno pomagati, da sami zase iznajdejo disciplinske ukrepe. Pri vseh stvareh naj bi jim dopustili možnost izbire. Staršem nudijo priložnost, da izboljšajo svoje komunikacijske sposobnosti, kajti to znanje ti otroci že prinesejo na svet. Ker naj bi imeli ogromno osebno moč, je zaželjeno tudi, da jim starši od časa do časa predajo kontrolo v njihove roke. Z njimi se je potrebno veliko pogovarjati, jim prisluhniti ter tudi omogočiti, da sodelujejo pri vseh družinskih odločitvah.

Indigo otroci naj bi bili partnerji pri vzgoji, potrebno jih je podpirati v vsem, k čemur stremijo. Starši naj bodo previdni pri vsiljevanju lastnih pričakovanj. Novi svet, ki prihaja, naj bi temeljil na povsem drugačnih vrednotah. Tako naj bi bilo vznemirjanje glede uspehov v šoli, izbire poklica ipd. povsem odveč.

Indigo otroci in šolski sistem Obsoječ sistem šolanja naj ne bi bil primeren za indigo otroke. Potrebno bi jih bilo naučiti misliti, ne pa učiti, kaj naj mislijo. Bistvo šolanja naj bi bilo posredovanje modrosti, ne znanja raznovrstnih podatkov, ki jih v življenju ni moč smisleno uporabiti. Poučevanje naj bi bilo usmerjeno v razvijanje otrokovih talentov in sposobnosti in ne urejenju spomina.

Jedro vzgoje otrok novega tisočletja naj bi bilo razvijanje kritičnega mišljenja, učenje tehnik reševanja problemov, spodbujanje iskrenosti do sebe in drugih ter ozaveščanje občutka odgovornosti. Vzgoja prihodnosti naj bi temeljila na brezpogojni ljubezni.

V trenutni ponudbi šolskega izobraževanja naj bi bile za indigo otroke primernejše Montessorijeve in waldorfske šole.

Kaj potrebuje vsak otrok – ne glede na barvo ali katero dugo specifično lastnost? Če drži, da naj bi bilo po letu 1995 kar 95% vseh rojenih otrok indigo, potem imamo opravka z otroki s številnimi novimi zahtevami in potrebami, ki se jih bomo morali naučiti sprejemati in tudi zadovoljevati. Poudariti pa velja tudi, da znanstvenih raziskav, ki bi potrdile drugačnost imunskega sistema, DNK – ja, fiziologije in anatomije teh otrok, zaenkrat še nismo zasledili.

Ali je današnji čas res tako drugačen od tistega pred nekaj desetletji, ko so bili otroci pripravljeni slediti določenim normam, vrednotam, avtoriteti? Razumljivo je, da ne moremo dobiti jasnih receptov za vzgojo, nekaj odgovorov, kako pomagati otroku, da zraste v odgovornega, samostojnega odraslega, pa zagotovo obstaja.

Preverimo, kako se teorija o indigo otrocih ujema oziroma si nasprotuje z nekaterimi uveljavljenimi, strokovno utemeljenimi dognanji o vzgoji otrok.

Otrok potrebuje našo pozornost in čas Dejstvo je, da je vedno več nesrečnih otrok; nezadovoljstvo pogosto prikrivajo s prekomernim pitjem, jemanjem drog, nasiljem. Ena izmed bistvenih stvari, ki jo otrok potrebuje je čas, ki ga starši preživijo z njim. Pot odraščanja je pot nabiranja izkušenj, skozi katere spoznava sebe in druge, s katerimi želi vzpostavljati odnose. Če so starši odsotni, so otroci za te izkušnje bistveno prikrajšani. Vrednote in smisel življenja otrok črpa iz primarne družine, lahko tudi še dolgo po tem, ko zapusti domače gnezdo. Ob tem se poraja misel, da so tovrstnim novostim kot so indigo otroci, permisivna vzgoja (brezmejnost), brezpogojna ljubezen bolj naklonjeni tisti, ki imajo težave z otroci oziroma so vzgojo otrok žrtvovali zaradi kariere, ali pa so že zamudili čas za postavljanje meja.

Od otroka do odgovornega, samostojnega odraslega Kako naj otroka naučimo samostojnosti in odgovornega odločanja, dveh bistvenih lastnosti zrelega odraslega človeka, če naj bi že od vsega začetka z njim ravnali kot z odraslim, kateremu ni potrebno nositi dolžnosti in posledic svojih odločitev? Otrok se bo naučil odgovorno odločati le takrat, ko bo vedel, zakaj je sprejel določeno odločitev, kakšne so pozitivne in negativne posledice te odločitve in bo te posledice pripravljen tudi nositi. Ljudje, ki se ne naučijo sprejemati posledic svojih odločitev, »krivce« vedno iščejo izven sebe.

Vsako obdobje otrokovega razvoja ima svoje značilnosti in zahteve. Ker je tempo današnjega življenja prehiter, na to dejstvo pogosto pozabljamo. Od otroka zahtevamo preveč in prehitro; najbolje bi bilo, če bi čim prej vse znali in vedeli. Ob obilici vseh informacij in zahtev otroci pogosto ostajajo doživljajsko prazni, osiromašeni in kasneje zdolgočaseni odrasli. Dovolimo jim biti to kar so – otroci, ki skozi obdobja odraščanja šele postajajo odrasli.

Kako daleč naj sega toleranca in kdaj postaviti mejo? Ne le indigo, vsi otroci potrebujejo pozornost, spoštovanje, možnost izbire, uresničevanje svojih potreb ter brezpogojno ljubezen. Kljub vsemu pa otroci ne morejo biti enakovredni partnerji pri vzgoju; starši so tisti, ki postavljajo meje, katerih se naj potem dosledno držijo. Pomembno je tudi, da otrok ve, kakšne omejitve sledijo v primeru, če se postavljenih pravil ne drži. Otroka je potrebno naučiti, kaj je dobro in kaj ne, s temi spoznanji žal noben otrok ne priveka na svet. Meje otroka pomirjajo, ker mu prinašajo varnost.

Seveda ne drži, da otrok ne sme uresničevati svojih potreb in potencialov in v družini ne more soodločati. Vendar so otrokove potrebe tudi skočiti z okna stanovanja, tekati po cesti, mački izpuliti rep itd. Mu bomo dovolili, da jih uresniči, ali mu postavili mejo in ga tako zaščitili?

Soodločanje pri družinskih odločitvah otroku omogoča, da se počuti zaželjen, pomemben sprejet, vendar je dobro, da starši znajo oceniti, katere so tiste odločitve, pri katerih ima lahko otrok enakovredno besedo (npr. pri izbiri nedeljskega izleta, ne pa pri naložbi družinskih prihodkov). Otroka je potrebno postopoma socializirati, sicer bo kot odrasel težko gradil pristne, intimne odnose z ostalimi.

Drži, da je brezpogojna ljubezen pomemben del vzgoje, vendar otrok poleg topline in sprejemanja potrebuje tudi disciplino, s pomočjo katere lahko razvije notranjo kontrolo.

Impulzivnost, kreativnost in šolski sistem Želja po takojšnjem zadovoljevanju potreb pri normalnem razvoju človeka začne usihati v zgodnjem otroštvu, ko se otrok nauči hoditi in govoriti. Ob doslednem učenju, kako odložiti zadovoljitev določene potrebe ali se ji včasih celo odreči, otrok postopoma opušča vedenja kot so impulzivnost, jezavost, cmeravost - preprosto zato, ker ugotovi, da na ta način ne doseže željenega cilja. Kdo si ne želi prijetnega, sproščenega otroka, ki ne cepeta, joče ali je celo nasilen pred vsako oviro, ki ji trenutno ni kos?

Rituali in rutine ne motijo le indigo otrok, ampak občasno najverjetneje vsakega izmed nas, vendar je dobro vedeti, da avtomatizirane dejavnosti ne obstajajo le zato, da bi nas jezile. Nekaj rutine je potrebno v življenju vsakega posameznika, saj na ta način hrani energijo za dejavnosti, ki se jim mora bolj vdano posvetiti. Predstavljajte si, da bi k vsaki dejavnosti pristopali kreativno, razumsko? Bi zmogli na ta način postoriti vse vaše dnevne obveznosti?

Kritično mišljenje, reševanje problemov, iskrenost in zavest odgovornosti naj bi bile bistvene značilnosti novodobnega sistema šolanja. Z omenjenimi lastnostmi bi najverjetneje soglašala večina staršev, pa vendar so to lastnosti, katerih glavnino bi morali otroci osvojiti v svojih primarnih družinah. Spremenjen šolski sistem bo težko oblikoval otroka, ki se bo znal odgovorno odločati, reševati probleme, kritično razmišljati, če bo imel doma status odraslega, ki ne nosi posledic svojih dejanj in bo deležen le brezpogojne ljubezni, ne pa tudi omejitev, ki bi mu omogočale, da se razvije v osebo, ki zna sobivati, sodelovati, sklepati kompromise.

Vzemite si čas za svoje otroke, poslušajte jih, tako bodo tudi oni poslušali vas, bodite jim dober zgled, otroci se veliko stvari naučijo s posnemanjem, dogovarjajte se z njimi, vendar tudi dosledno postavljajte meje, ne popuščajte, ne zahtevajte preveč, otroci niso odrasli. Res, da je rojstvo vsakega otroka čudež, vendar si ne domišljajte, da je tudi vaš otrok čudež, ki potrebuje poseben tretma, saj ga s tem onesposobite za uspešno življenje v realnem svetu.