Inteligentnost – človeška pamet in njene meje

Vsekakor je pojem povezan z delovanjem možgan. Vendar kako jih razumeti, ko pa se v njih v vsakem trenutku dogaja na tisoče kemičnih reakcij. Kakorkoli že; izraz inteligentnost je v vsakdanji rabi pogosto prisoten in inteligentnost kot sposobnost postaja vse bolj opazovana, »obrekovana« ter seveda predvsem zaželena človeška lastnost.

Inteligentnost: ena ali spekter barv?

Najprej je treba poudariti, da inteligentnost ni nekaj, kar bi lahko konkretno videli, prijeli v roke ali natančno locirali. Inteligentnost je psihološki konstrukt, torej znotraj teorije sestavljen pojem, ki opredeljuje človekovo sposobnost razumevanja kompleksnih idej, učinkovite prilagoditve okolju ter razmišljanja in reševanja problemov preko psihičnega procesa, ki ga imenujemo mišljenje. Izraža se z rezultatom oziroma številom IQ točk. Prav različnost med ljudmi v naštetih elementih, pa daje smisel samemu pojmu inteligentnosti, saj s tem pokaže možnost razlikovanja med posamezniki in s tem možnost merjenja razlik ter napovedovanja intelektualne učinkovitosti na področjih, kjer je ta še posebej potrebna.

Ob vsem tem pa se pojavlja vprašanje, ali je inteligentnost ena ali pa obstaja več vrst, tipov ali oblik inteligentnosti. Psihologi so tekom zgodovine razvijali različne teorije o tem. Nekateri so opisovali več tipov inteligentnosti npr. logično-matematični, jezikovni, prostorski, medosebni ipd., medtem ko so psihometrične teorije poleg teh dokazovale in utemeljevale obstoj splošne inteligentnosti t.i. g-faktorja (general inteligence). Hkrati s tem je bilo opaziti tudi razlike v intelektualnem funkcioniranju med mlajšimi in starejšimi. Na te dileme je z dvema tipoma inteligentnosti, fluidno in kristalizirano, odgovorila že Catellova teorija. Fluidna inteligentnost je bolj v ospredju pri mlajših ljudeh, saj je vezana na večjo plastičnost in potencial za učljivost ter reševanje problemskih situacij. Kristalizirana inteligentnost pa je vezana na pridobljeno znanje in izkušnje in narašča postopno vse do starosti. Tako je pomembno vedeti, da ni vedno samo hitrost mišljenja tista, ki nas »dela pametne«, obstaja veliko problemov, ki jih je možno uspešno rešiti šele z bogatim znanjem in izkušnjami.

Merjenje inteligentnosti

Inteligentnost merimo s testi inteligentnosti, izražamo pa z inteligenčnim količnikom (IQ), ki izkazuje razmerje med doseženimi rezultati na testu inteligentnosti in normami, ki veljajo za starost testiranca v splošni populaciji. Povprečne vrednosti zajemajo interval 90 do 110 IQ točk. Glede na to, da je rezultat skupek več elementov inteligentnosti, seveda sam po sebi še ne pove veliko, zato poleg samega rezultata IQ, strokovnjak pri oceni intelektualnega funkcioniranja posameznika upošteva še druge kazalce kot npr. vrste uporabljenih strategij, način reševanja problemskih sklopov, razlike med posameznimi podtesti ipd.. Poznamo več testov inteligentnosti. Novejši ob dobri psihometrični teoriji in obdelavi zadostujejo vsem strokovnim kriterijem. Od kriterijev je predvsem pomembna veljavnost, ki zagotavlja, da test res meri tisto kar naj bi meril. Seveda pa mora biti test tudi zanesljiv, torej da ob ponovnem merjenju daje podobne rezultate, za vse testirance enak ter diskriminativen oziroma dovolj občutljiv za razlike med posameznimi testiranci.

Pomen rezultatov na testih inteligentnosti

Dilema glede ustreznosti rezultata je seveda povezana z dvomom o tem ali testi inteligentnosti merijo »pravo« inteligentnost ali le uspeh na testu inteligentnosti. Velikokrat slišimo različne novice o izjemnih IQ rezultatih raznih medijsko znanih pa tudi neznanih ljudi. Poznani so celo klubi kjer ljudje tekmujejo v dokazovanju svoje intelektualne nadvlade. Te novice so samo opozorilo in dokaz več, da je potrebno razločevati predvsem namen testiranja intelektualnih sposobnosti hkrati pa tudi teste s katerimi se preizkus intelektualnih sposobnosti opravlja. Znano je, da vsaj dobro povprečno inteligenten posameznik, z vajo in pripravami na test inteligentnosti, lahko izraziteje izboljša rezultat na testu, kar pa ne pomeni, da ima zaradi tega višje intelektualne sposobnosti, ampak je dosegel le boljši rezultat na testu, na katerega se je pripravljal. Intelektualne sposobnosti so med ljudmi porazdeljene po zvonasti (normalni) krivulji, kar pomeni, da povprečne rezultate IQ dosega okoli 68 % ljudi, nadpovprečne (IQ od 110 do 130) okoli 13% in izjemno nadpovprečne (IQ nad 130) le okoli 2 % vseh ljudi. IQ vrednosti nad 160 so izjemoma redke, same vrednosti pa manj zanesljive in pomembne.

Kje se torej skriva pamet?

Če na primer inteligentnost in njeno mero IQ razumemo kot pamet, bi verjetno rekli, da človeška pamet izvira iz tistih struktur možganov, ki so se v evoluciji razvile najkasneje in jih najdemo kot najbolj izrazite prav pri človeku. Znanost in moderne raziskave ugotavljajo, da se človekove najvišje spoznavne funkcije nahajajo v čelnem predelu možganov, ki je pri človeku od vseh sesalcev sorazmerno tudi največji. Sicer pa je inteligentnost dobra mešanica genetskih nastavkov in okolja. Ta lahko s svojimi ustreznimi vzpodbudami omogoči, da posameznik tekom razvoja čimbolj izkoristi dane genske zmožnosti. To pa seveda še ne pomeni, da lahko projektno ustvarimo pametnega posameznika, saj poleg inteligentnosti v psihičnem aparatu človeka obstajajo še druge funkcije (npr. čustvovanje), ki so pomembne v razvoju in kasneje odločajo o usmerjanju inteligentnosti. Vsekakor verjetno ni dobrodošlo, da bi svoje intelektualne zmožnosti zaradi neustreznih vzpodbud usmerjali v škodo sebi ali drugim ljudem.

Kje potem iskati razlike med pametjo ljudi?

Predstave o tem, da je človek z visokim inteligenčnim količnikom (IQ) bolj pameten, normalen in celo vsestransko uspešen, so ponavadi precej zgrešene. Znani so primeri inteligentnih ljudi in celo genijev, ki nikoli niso dosegli poklicnega in/ali družbenega uspeha ter tudi ne osebnega zadovoljstva. Pokazalo se je, da je za dosego tega izredno pomembna tudi ustvarjalnost in tako imenovana emocionalna oziroma čustvena inteligentnost (EQ). Raziskave so pokazale, da imajo ustvarjalni in emocionalno inteligentni ljudje tudi večji inteligenčni količnik. Obratno pa se je pokazalo, da ljudje z visokim IQ-jem niso nujno ustvarjalni in/ali čustveno inteligentni. Ustvarjalnost in inteligentnost temeljita na dveh različnih vrstah mišljenja. Pri ustvarjalnem delovanju pretežno uporabljamo tako imenovano divergentno mišljenje (mišljenje, ki išče več rešitev za en problem), medtem ko pri testih inteligentnosti uporabljamo pretežno konvergentno mišljenje (usmerjanje na iskanje ene in edine prave rešitve za problem), katero je večinoma prisotno tudi znotraj šolskega sistema. Tako se dostikrat zgodi, da ljudje z višjim IQ lažje opravijo s šolskimi dolžnostmi, kasneje na delu, ko se od njih zahteva tudi inovativnost ter sodelovanje z ljudmi pa večkrat ne dosegajo na osnovi IQ-ja pričakovanih rezultatov dela. Raziskave kažejo tudi, da so ljudje z višjo stopnjo emocionalne inteligentnosti, v primerjavi z ljudmi s samo visokim IQ, uspešnejši in bolj zadovoljni s sabo in drugimi ljudmi.