Kaj pri vzgoji potrebujejo deklice?

Matere slišimo pogosto tarnati, da je preprosteje vzgajati sinove kot hčere. Da bi bilo materam lažje, se je dobro zavedati in osvoboditi določenih pričakovanj, ki jih imajo do svojih hčera. Dejstvo je, da matere v svojih hčerkah vidijo sebe in si zato pogosto ustvarjajo zavedne ali celo nezavedne želje, ki jih vodijo pri vzgoji.

Vsaka mati želi hčeri boljše življenje, kot ga je imela sama Najpogostejše želje so: • da bi se hči dobro razumela z očetom, • da bi imela hči boljše možnosti v življenju, kot jih je imela ona, • da bi si bili blizu in da bi bila hči hkrati sposobna za samostojno in neodvisno življenje, • da bi si našla popolnega moža, • da v življenju ne bi občutila težav, bolečin in žalosti.

Vzemimo za primer nezavedne želje matere do svoje hčere. Mati, ki je odraščala v revni družini, se zaradi neugodnih razmer v svojem otroštvu kasneje odločila, da njeni hčeri v življenju ne bo manjkalo materialnih dobrin. Ta mati se zaradi svojih želja morda niti ni vprašala, ali so materialne dobrine res tisto, kar njena hči potrebuje. Otrok ponavadi bolj kot denar potrebuje starševsko toplino in čas, ki bi ga želel preživeti s starši. Kadar nas pri naših dejanjih vodijo nezavedni motivi, ne razmišljamo, kakšne bodo posledice naših dejanj. Pri vzgoji je pomembno, da slišite, kaj govorite, in se tudi vprašate, zakaj ste se odločili za določene zahteve, ki naj bi jih izpolnjeval vaš otrok. Ugotovili boste, da vaši otroci niso vi, s čimer jim boste dali tudi več prostora, da se lahko zmotijo, sami najdejo rešitve za svoje težave in oblikujejo svoje lastne želje.

Različni načini vzgajanja

Preden se osredotočimo na utemeljevanje posameznih vzgojnih prijemov, je pomembno poudariti, da se opisani načini ne nanašajo samo na odnos med materjo in hčerjo. Razlogi, zakaj nameravamo ravno na odnosu med materjo in hčerjo razložiti različne načine vzgajanja, so naslednji: odnos med staršem in otrokom istega spola pomeni posebno vez, saj lahko starš v svojem potomcu vidi sebe; poleg tega so ponavadi matere tiste, ki se več ukvarjajo z vzgojo otrok; odnos med materjo in hčerjo je tudi lažje opisati, ker ženske lažje in pogosteje izražajo svoja čustva; ne nazadnje pa velja tudi, da so matere dovzetnejše za spremembe pri vzgoji kot očetje. Vzemimo za primer deklico, ki se vozi s kolesom po domačem dvorišču. Deklico med vožnjo zanese, pade in se opraska po dlaneh in kolenih. V joku steče k mami v kuhinjo. Na kakšne načine se lahko mati odzove na hčerino nesrečo? Grobi stil: Mama, ki je zaposlena s kuhanjem, reče: »Ne cvili, sicer te bom udarila, da boš imela za kaj jokati!« S tem mati hčeri pošlje sporočilo, da ona in njeni občutki niso pomembni, da materi povzroča samo neprijetnosti. Otrok lahko ob tem čuti globoko žalost, bes ali osamljenost. Take reakcije so pogoste pri starših, ki čutijo, da njihove potrebe po ljubezni in sprejetosti v otroštvu niso bile izpolnjene. Šele ko bodo našli zadovoljstvo pri sebi, bodo lahko vzpostavili ljubeznivejši odnos z otrokom.

Pogojni stil: Mama reče: »Nehaj jokati, sicer ti ne bom obvezala rane!« V tem primeru naj bi deklica izpolnila mamina pričakovanja, šele nato bodo zadovoljene njene potrebe. Mati na ta način posredno sporoča hčeri, da je vredna ljubezni le, kadar si jo zasluži. Tovrstna sporočila pošiljajo otrokom mame, ki tako razmišljajo o sebi. Sebi in okolici postavljajo visoka merila. Ob takih sporočilih se pri otrocih razvije stališče, da so nesposobni, občutek imajo, da nikoli ne izpolnjujejo pričakovanj. »Pogojna« mama se mora najprej sprostiti, se zavedati, da življenje ni sestavljeno samo iz skrbi, si najti prijatelje, ki se znajo sprostiti, biti zadovoljni s svojim življenjem. Na ta način se lahko uči, da je ljubezen brezplačna in da je ni treba zaslužiti. Ugajaški stil: Ko mama skozi kuhinjsko okno vidi, da je hči padla, pridirja na dvorišče in reče: »Joj, uboga moja punčka, kako si se ranila! Pridi, da ti obvežem rano, potem se boš ulegla v posteljo in jaz ti bom brala pravljice. Dokler se ne bo ranica zacelila, bom vse tvoje obveznosti opravljala namesto tebe!« Na prvi pogled pomislimo, da gre v tem primeru za zelo ljubeznivo mater. Če pa pogledamo globlje sporočilo, ugotovimo, da ta mama sporoča hčeri, da je nesrečna žrtev, da je nesposobna in da mora ona poskrbeti zanjo. Ob takih sporočilih otrok dobiva mešane občutke. V materini prisotnosti se takšni otroci počutijo slabo, ne pa močne in samostojne, saj pričakujejo, da bo mati delovala namesto njih. To je »pokroviteljska« ljubezen, ki pri otroku spodbuja razvoj odvisnosti in nejasnega občutka lastne identitete. Taka mati mora zgraditi močnejši občutek lastne osebnosti; morda je imela sama kot otrok nesposobne starše in je morala hitro odrasti ali pa je živela s starši, ki so se do nje vedli na način, na kakršnega se zdaj ona do svojih otrok.

Stil zanemarjanja: Mama ignorira hčerkino nesrečo. Morda jo celo po cele dneve pušča samo na dvorišču in je nikoli ne skrbi, če je z njo vse v redu. Ta deklica se zaveda, da je njen obstoj odvisen izključno od nje same. Zaradi prisiljenosti v zgodnjo samostojnost se lahko razvije v uspešno odraslo osebo, vendar je veliko bolj verjetno, da bo to groba, osamljena oseba, polna gneva in razočaranj. To so ljudje, ki so pogosto pripravljeni veliko storiti, da si izborijo nekaj pozornosti, pa čeprav pogosto na družbeno nesprejemljiv način. Tem otrokom je zainteresiran učitelj ali šolski svetovalec lahko v veliko pomoč. Pozitivno skrbni tip: V tem primeru mama stopi do hčere, jo objame in ji reče: »Padla si s kolesom, žal mi je, ker te boli. Želiš, da ti obvežem rano?« Med prevezovanjem jo povpraša po počutju: »Kako se zdaj počutiš? Ti je bolje?« V tem primeru deklica ve, da je pomembna tako ona kot njeni občutki. Mama je pripravljena pomagati. Pomembno je vedeti, da se pomoč ponudi in ne vsiljuje. Tako otrok lahko čuti uteho in olajšanje, saj čuti, da je ljubljen. Tovrstna starševska sporočila otroku dopuščajo, da doseže samostojnost. Če bi bila deklica starejša ali samo malo poškodovana, ji mama lahko da na izbiro, ali naj ji pomaga ali bo lahko opravila sama. Mama tako posredno sporoča, da zaupa otroku, da si je sam sposoben pomagati.

Očetje in hčere

Očetje vplivajo na oblikovanje hčerinega samospoštovanja. S tem ko jo učijo »moških« opravil (avtomobilizem, upravljanje z denarjem ...), ji pomagajo pri razvoju samostojnosti. Pomembno je, da niso preveč kritični do hčerinega videza, niti v šali. Čeprav želijo očetje pogosto tako sporočiti svojim hčeram, naj se uredijo, pokažejo svoje ženstvene lepote, je rezultat teh sporočil ponavadi obraten. Dobro je, da očetje hčere kdaj pohvalijo, da se z njimi resno pogovarjajo in tudi šalijo, saj na ta način razvijajo komunikacijske spretnosti v odnosu do nasprotnega spola. Hčere se imajo tako možnost naučiti, kako v odnosu do moških včasih prevzemati pobudo in biti samozavestna pri izbiri partnerjev in ne pasivno čakati, da jo bo nekdo izbral za svoj okras.