Kako preprečiti nasilje na delovnem mestu?

Delovne sredine pogosto tovrstnemu problemu niso naklonjene, saj bi že s samim ukvarjanjem z njim, delovna organizacija priznala možnost pojavljanja mobinga, kar pa ne ustreza sliki popolnega podjetja oziroma organizacije. Reševanje težav je večinoma omejeno na kurativni del (reševanje, ko se problem pojavi), medtem ko preventivne dejavnosti pogosto izostajajo. Zaposleni pogosto nimajo informacij, kaj lahko storijo v primeru mobinga, kar lahko nasilje še podaljšuje in poglablja.

Kaj lahko stori delovna organizacija? Za preprečevanje in obvladovanje psihičnega nasilja na delovnem mestu lahko organizacija najprej sprejme izjavo, v kateri se zavezuje k reševanju in vodenju ustrezne politike do tovrstne problematike. Izjava mora jasno opredeliti politiko oziroma glavna načela, ki bodo vodilo pri spopadanju s psihičnim nasiljem na delovnem mestu, in sicer: 1. Da organizacija ne bo dopuščala psihičnega nasilja na delovnem mestu. 2. Da je psihično nasilje organizacijski problem in ga je mogoče reševati. 3. Da ima vsak zaposleni pravico do spoštljivega odnosa in opravljanja dela na delovnem mestu. 4. Izjava mora vsebovati definicijo psihičnega nasilja ter po možnosti tudi listo dejanj, ki jih štejemo kot psihično nasilje. 5. Izjava mora opredeliti dolžnosti menedžerjev in predstavnikov sindikatov v zvezi z reševanjem primerov psihičnega nasilja. 6. V izjavi je treba določiti kontaktne osebe, na katere se lahko obrnejo žrtve, če svojega problema ne želijo deliti z vodjem ali sindikalnim zaupnikom ter jim zagotoviti ustrezno usposobljenost za ravnanje s to problematiko. 7. Potrebno je določiti postopek prijave psihičnega nasilja in reševanja ter nudenja pomoči žrtvam psihičnega nasilja. 8. Izjava naj vsebuje tudi postavko, ki določa, da morajo biti o politiki vodenja podjetja do problema psihičnega nasilja na delovnem mestu korektno obveščeni vsi zaposleni.

Poleg izjave glede politike reševanja psihičnega nasilja, pa mora delovna organizacija vseskozi izvajati tudi ukrepe za preprečevanje psihičnega nasilja na delovnem mestu, ki zajemajo predvsem: • seznanjanje zaposlenih o psihičnem nasilju in njegovih posledicah, • pravočasno reševanje konfliktov med zaposlenimi, • oblikovanje jasnih zahtev in pričakovanj glede posameznih delovnih mest ter seznanjanje zaposlenih s temi zahtevami, • redno obveščanje zaposlenih o dogajanju v organizaciji, • ustvarjanje kulture sodelovanja in zaupanja med zaposlenimi, • prijavljanje in reševanje primerov psihičnega nasilja.

Kaj lahko storijo žrtve mobinga? Žrtve psihičnega nasilja na delovnem mestu so že zaradi posledic nasilja pogosto manj zmožne izvajati ustrezne ukrepe za lastno zaščito. Zaradi tega je še toliko pomembnejše, da so o politiki do pojavljanja mobinga v svoji ustanovi predhodno informirane ter da poznajo poti za ukrepanje. Prva reakcija žrtve je ponavadi sprejemanje vloge žrtve in upanje, da bo povzročitelj prenehal z neustreznimi pritiski. Kasneje, ob postopnem stopnjevanju potrpežljivosti v stresni situaciji, pa se pod težo neugodnih čustvenih stanj ponavadi pojavi želja po pobegu iz nastale situacije ali nekonstruktivnem vedenju. Takšno ravnanje, ki izvira iz psihične preobremenjenosti žrtve, pa ni najboljša rešitev, saj lahko posameznika privede do dolgoročno negativnih posledic, ki jih oseba v težkem trenutku, ko hrepeni le po pobegu iz kroga psihičnega nasilja, ni zmožna povsem dobro predvideti.

Da pod težo pritiska ne bi storili prehitrih odločitev (npr. odpoved službe, agresivno vedenje do napadalca, zloraba psihoaktivnih snovi – alkohola, drog, ipd.), ki bi nam v prihodnosti lahko prinesle težave na finančnem, osebnem in širšem socialnem področju, je dobro vedeti, da je pred tem mogoče storiti še marsikaj, kar lahko pomaga k razreševanju nastale situacije.

Možni ukrepi v krogu delovne organizacije 1. Poiščite pomoč pri nadrejenih (tistih, ki niso izvajalci mobinga). 2. Poiščite pomoč in mnenje pri tistih, ki v podjetju skrbijo za zdravje, varnost pri delu, kadrovske zadeve ali delavske pravice. 3. Prosite za premestitev na drugo delovno mesto. 4. Zbirajte dokaze o psihičnem nasilju, da lahko postrežete s konkretnimi dejstvi. 5. Poiščite zaveznike pri sodelavcih (tistih, ki niso izvajalci mobinga) in sindikalnih zaupnikih.

Možni ukrepi zunaj delovne organizacije 1. Obrnite se na pomoč k pooblaščenemu zdravniku (osebni zdravnik, specialist medicine dela, prometa in športa). 2. Poiščite pomoč pri strokovnjakih (psihologih, psihoterapevtih), ki vam lahko pomagajo pri ohranjanju pozitivne podobe o sebi, ohranjanju samozavesti ter pri obvladovanju stresa, premagovanju občutkov krivde in samoobtoževanja. 3. Poiščite pomoč tudi v družinskem in prijateljskem okolju - naj vas ne bo sram govoriti o tem, saj s tem omogočate sebi ustrezno reševanje nastalih težav, brez nepotrebnega kopičenja in sproščanja negativnih čustev. 4. Svojo izkušnjo delite z ljudmi, ki so bili prav tako žrtve psihičnega nasilja. 5. Vsakodnevno se spomnite svojih prednosti, sposobnosti, znanja in izkušenj ter postopoma oprezajte za vam bolj primernim delovnim okoljem.

Žrtev mobinga potrebuje strokovno pomoč, osebno podporo in lastno naravnanost k reševanju nastale težave. Zaposleni ni kriv, da se je znašel v vlogi žrtve, lahko pa iz vloge bolj ali manj uspešno izstopi. V nastali situaciji je seveda težko pristati na to, da katerikoli od naštetih ukrepov lahko pomaga pri reševanju problema, vendar so to pogosto le posameznikova predvidevanja, ko se znajde v nezavidljivi situaciji. Pomembno je, da v njej ne obupate ter da izkoristite katerokoli od ponujenih možnosti. Seveda je od vaše ocene odvisno, katero boste izbrali oziroma katero vidite kot najbolj varno in možno obliko pomoči. Ne pozabite, da se brez ukrepov krog nasilja ne bo prekinil in boste v pasivnem položaju škodili le sebi, saj tako pristajate na vlogo žrtve in izvajalcu mobinga dopuščate nadaljevanje igre nasilja. V primeru, da nobena od ponujenih možnosti ni učinkovita, še vedno obstaja možnost zamenjave delovnega mesta. V tem primeru je pomembno, da več energije vložite v pridobivanje nove zaposlitve in ohranjanja lastne stabilnosti (izkoristite strokovne in osebne vire pomoči), manj pa jo izgubljajte za obupovanje in krepitev vloge nemoči.