Kako žalujejo otroci?

Otroci, še posebej majhni, se na neprijetne dogodke odzovejo na načine, ki jih odrasli ne razumemo in jim zato včasih pripisujemo napačen pomen. Dejstvo je, da vsi otroci, tudi zelo majhni, žalujejo in ob svoji tragični izkušnji potrebujejo podporo.

Žalovanje v posameznih starostnih obdobjih Od rojstva do drugega leta starosti Otroci v obdobju pred razvojem govora seveda ne razumejo pojma smrti, čutijo pa odsotnost ljubljene osebe, zaznajo spremembo v dnevni rutini in čustvene spremembe bližnjih. Na zaznane spremembe se ne odzivajo z besedami, temveč čustva izražajo prek zvokov (jok, stokanje ipd.). Posledično se lahko pojavijo tudi motnje spanja, prebave, intenzivno sesanje palca, neprestano pozibavanje idr..

Otrokom v tem obdobju pomaga več fizičnega kontakta bližnje osebe, nežnost, ljubkovanje, ohranjanje dnevne rutine (spanje in hranjenje ob ustaljenih urah), takojšnje zadovoljevanje telesnih potreb in veliko potrpežljivosti s strani skrbnika.

Od 3 do 5 let Otroci pri teh letih še ne razumejo, da je smrt nekaj dokončnega, njihovo mišljenje je na konkretnem nivoju, kar pomeni, da so orientirani samo na tukaj in zdaj. Ne razumejo pojma »nikoli več« in so prepričani, da se bo umrli vrnil. Ker so nagnjeni k magičnemu mišljenju in egocentričnemu pogledu na svet, se lahko hitro počutijo odgovorne za smrt bližnjega (»Očka je odšel, ker nisem dovolj ubogal.«). Znaki žalovanja se lahko pojavijo v obliki močenja postelje, nočnih mor, pogostih bolehanj (padec imunskega sistema), regresivnega vedenja (na primer: triletnik se spet vede kot dvoletnik), nenehnega postavljanja istih vprašanj ipd..

Pustite otroku, da se vede regresivno, saj se s tem, ko se vede na način, ki je značilen za nižjo starost, počuti varnejšega in bolj zaščitenega pred bolečo izkušnjo. Dovolite mu, da govori o svojih čustvih, bodite ob njem, spodbujajte ga k dejavnostim, ki mu prinašajo veselje, odgovarjajte na njegova vprašanja, tudi če se večkrat ponavljajo, vendar enostavno in jasno (ne zasujte ga z informacijami in ne razlagajte preveč).

Od 6 do 10 let Otroci že razumejo, da je smrt nepovratna in pomeni dokončno ločitev od ljubljene osebe, še vedno pa imajo močno željo po stiku z umrlim, še posebej če je to eden od staršev. Čez dan pogosto razmišljajo o bližnjem in mislijo, da jih opazuje. Zanima jih biologija smrti, kaj se zgodi s telesom, razmišljajo, kdo bo skrbel zanje, če bodo umrli vsi bližnji. Žalovanje lahko izražajo v obliki regresivnega vedenja, popolnega zanikanja dogodka, umika in skrivanja čustev ali prevelikega zaščitništva do živečih bližnjih. Pogoste so težave s koncentracijo, kar lahko vpliva na padec šolskega uspeha, značilni pa so tudi agresivni izbruhi, ki lahko nadalje vodijo v vedenjske težave.

Tolerirajte regresivno vedenje, ki se v tem obdobju še vedno pogosto pojavlja ob tragičnih dogodkih. Bodite na voljo za pogovor, dovolite, da otrok izraža svoja čustva, obvestite šolo o izgubi, preden se otrok vrne v razred, pomagajte mu poiskati pomoč vrstnikov. Dovolite, da se otrok sam odloči, ali želi sodelovati pri pogrebu.

Od 9 do 12 let V tem obdobju se pri otroku že razvija abstrakten nivo mišljenja, zato razume abstrakten koncept smrti, kot je na primer dejstvo, da je smrt univerzalna in neizogibna. Otroci se vse bolj zavedajo tudi, da se izkušnja smrti lahko ponovi. Njihova vse večja potreba po samostojnosti je v navzkrižju s potrebo po bližini umrlega. Pogosto se vedejo ravno nasprotno; skrivajo čustva, delujejo močni, neprizadeti.

Čeprav je otrokovo razumevanje smrti v tem obdobju že bližje odraslemu razmišljanju, upoštevajte, da otrok pri 12 letih ravno vstopa v obdobje adolescence, ki že sama po sebi prinese veliko neprijetnih izkušenj in mu še dodatno otežuje žalovanje za ljubljeno osebo.

Adolescenca (12–18 let) Adolescenti zaradi vse večje želje po samostojnosti in identitetne krize (zaradi česar so pogosti tudi občutki sramu, neustreznosti) čustev ob izgubi bližnjega ne pokažejo navzven. Izražanje čustev bi zanje pomenilo, da so nemočni. Dogodek jih vzpodbudi k intenzivnemu razmišljanju o lastni smrti. Zaradi izkušnje žalovanja se počutijo drugačne od vrstnikov.

Naj vas ne zavede, da mladostnika smrt bližnjega ni prizadela, ker o njej ne govori. Znaki žalovanja se v tem primeru pogosto kažejo na drugih področjih; pogosta so rizična vedenja (pitje alkohola, prehitra vožnja, nasilje ipd.), druženje z rizično vrstniško skupino, motnje prehranjevanja, težave v šoli (odsotnost, vedenjski problemi), razvoj depresije.