Kam je izginila Susan Boyle?

Pravzaprav v nekaj minutah – takoj, ko je postalo jasno, da ji je prvo mesto in glavno nagrado pred nosom speljala plesna skupina Diversity, kar je nekronano favoritinjo psihično popolnoma zlomilo.
Najprej se seveda lahko vprašamo, koga na njenem mestu ne bi zlomilo. Susan je svojih nedopolnjenih petdeset let preživela tako, da je kot zadnji in edini od desetih otrok, ki je ostal doma, skrbela za svojo ostarelo mater. Morda ni naključje, da jo je mati rodila v letih, ko Susan danes doživlja svetovno slavo, in ravno porod v pozni starosti je kriv, da je Susan ob rojstvu za nekaj trenutkov ostala brez kisika, kar je kasneje povzročilo motnje v duševnem razvoju oziroma težave pri učenju, kot so se zdravniki lepo izrazili.

Ampak zdi se, da je Susan živela povsem dobro. Rada je pela, sem ter tja je šla na kakšno avdicijo, uspelo ji je celo posneti dobrodelni album (pravzaprav pesem, ki naj bi bila danes zbirateljska poslastica s konkretno vrednostjo), predvsem pa se nikoli ni obremenjevala s tem, ali ima urejeno pričesko in populjene obrvi. Dokler ji ni pred dvema letoma umrla mama, zase v resnici sploh ni imela časa, za moške pa še manj, saj je do danes ostala devica, ki čaka na svoj prvi poljub. Šele njena smrt jo je prepričala, da se je prijavila na šov Britain’s Got Talent, čeprav takšnih tekmovanj ni marala – vedno je verjela, da so namenjena mladim in lepim, da to ni zanjo.
Bolj očitno se ne bi mogla motiti, ali pač? Ravno to, kar vsi najprej opazimo pri njej, torej da ni lepa in mlada, celo ni popolnoma pri sebi, jo dela bolj nadpovprečno kot glas, pa čeprav tega nihče noče povedati naravnost. Razkorak med njenim videzom in njenim petjem je šokanten in daleč najprivlačnejši in najbolj zanimiv na njej, pa čeprav se zdaj vsi sprašujejo, kje hudiča je ves čas skrivala svoj glas. Dejstvo je, da je bila na svojem prvem nastopu pred komisijo videti kot prismuknjena snažilka, ki ji je po hudem naključju uspelo priti do sem, in dejstvo je, da ni prva, ki ima tak glas, zagotovo pa prva, ki zraven nehote »fura tak imidž«.

Pa vendar – zakaj potem ni zmagala ona? Zakaj je zmagala skupina ljudi, kakršnih je na svetu neprimerno več kot talentov, kot je Susan Boyle? Vidite, mogoče pa je ona le imela prav. To je šov mladih za mlade, v katerem lahko s svojim angelskim glasom močno izstopa, ne more pa zmagati. Mislim, da se petnajstletniku Susan zdi vsaj zelo dolgočasna, če ne še vse kaj drugega, in da nikakor ne more glasovati zanjo, že iz protesta ne. Susan Boyle pač ni oseba, s katero bi se mladi želeli poistovetiti. Ni oseba, v katero bi hoteli odrasti, pa če še tako lepo poje. Ni idol.
Verjetno je čas, da bi ji kdo to še lahko uvidevno razložil, mimo. Verjetno se ji je sesulo vesolje in ravno tako se ji bo sestavilo nazaj. O vsem, kaj to pomeni zanjo, je razglabljanje brez pomena. Edino, kar drži, je, da je posebna in ima izjemen glas. In vendar bo takih trenutkov, kot je bila ta izgubljena zmaga, še veliko. Kdo bo Susan vsakič znova razložil, da si ni želela zmage, ampak pevsko kariero?