Graščak sredi vinogradov

Blizu izliva Vipave v Sočo, pod vasico Vrh svetega Mihaela, v kateri sicer domuje tudi kulinaričnim navdušencem dobro poznana gostilna Devetak, stoji v Sovodnjah grad Rubije, impozantna renesančna zgradba. A še pred manj kot dvema desetletjema je bil na tem mestu prizor povsem drugačen. Dvorec, ki je v svoji zgodovini doživel več prezidav, bil priča številnim bitkam, recimo med Benečani in Habsburžani, je v prvi svetovni vojni skoraj popolnoma klonil. Tisto, kar je ostalo od njega, je počasi propadalo, in ko ga je s pripadajočim posestvom konec devetdesetih let prejšnjega stoletja kupil podjetnik Venčeslav Černič, je od njega ostalo le nekaj zidov, obraslih z grmovjem.

Grad, kmetija, vinogradi, gozd in strelski rovi Venčeslava, ki živi v italijanski Gorici, rojen pa je bil prav v Vrhu svetega Mihaela, je porušeni grad zanimal že od otroštva. Leta 1998 pa je končno izpolnil svoje dolgoletne sanje in kupil tako grad kot posestvo, ki ga obdaja. Posestvo obsega kmetijo s 13 hektarji vinogradov in 170 hektarjev gozda, za nameček pa še 16 kilometrov strelskih jarkov in rovov iz prve svetovne vojne. Nedvomno velik finančni zalogaj, ki se, kot nam je zaupal, meri v velikih milijonih evrov. Mu pa pri obnovi pomaga tudi država s sredstvi za ohranjanje in obnavljanje kulturne dediščine.

Vino so tukaj pridelovali že v 16. stoletju Njegovi načrti so ambiciozni. V gradu Rubije namerava urediti hotel, h kateremu bo spadala tudi elitna restavracija. Sprva drugega ni načrtoval, ideja o vinogradih in kmetiji se je rodila pozneje. Z vinarstvom so se sicer že v 16. stoletju ukvarjali grofje Egg, takratni lastniki in prebivalci gradu Rubije, vinogradov, ki so rasli na okoliških pobočjih, pa se še iz otroštva spomni tudi sam. Tako se je odločil, da jih bo obnovil – ne le iz sentimentalnih razlogov, ampak ga je k temu gnala tudi podjetniška žilica. Načrtoval je namreč, da bodo s prihodki od vina lahko tudi financirali nadaljnjo obnovo gradu in razvoj hotelske dejavnosti.

Tako so na ravnici Ušje nad gradom zasadili prvih nekaj hektarjev vinogradov (in prve steklenice vina Castello di Rubbia prodali že leta 2002), do danes pa se raztezajo na že 13 hektarjih. Odločili so se predvsem za avtohtone kraške sorte, kot so teran, vitovska in malvazija, med njimi pa se je znašel tudi cabernet sauvignon, ki je namenjen predvsem mešanju s teranom. Iz teh štirih sort pridelujejo osem različnih vin, od svežih, ki nastanejo s hladno fermentacijo v jeklenih sodih, do barikiranih, ki zorijo v sodih iz slavonskega hrasta. Tako imajo sveži malvazijo in vitovsko ter njuni barikirani različici, malvazijo Leonard in vitovsko Trubar, pa teran in cabernet sauvignon, ki zorita v jeklenih sodih, ter bel in rdeč cuvee. Mešanica malvazije in vitovske se imenuje Bianco della bora oziroma bela burja, kombinacija terana in caberneta pa Rosso della bora ali, seveda, rdeča burja. Venčeslav sam sicer najraje pije teran. "To je vino, ki ga je treba znati narediti, da je dobro. Treba pa ga je tudi razumeti oziroma razviti okus zanj," je pojasnil.

Ambiciozni načrti Vinski del zgodbe gradu Rubije sedaj vodi Venčeslavova hčerka Nataša, ki je po končanem študiju klavirja in odnosov z javnostmi dokončala še magistrski študij za trženje vin, del ekipe pa je tudi znani enolog Marco Pecchiari. Medtem ko za vino skrbi Nataša, pa Venčeslav načrtuje naprej. Vinska klet, ki se razteza na tisoč kvadratnih metrih in je vklesana neposredno v skalo, namreč še ni konec vinske zgodbe. "Uredili bomo 'showroom', sobo za degustacije, nad kletjo nekaj apartmajev za goste, v strelskih rovih, ki se vijejo ob kleti, pa vojni muzej," je nadaljeval neumorni podjetnik. V kleti je prostora za kar 2800 hektolitrov vina. "Trenutno ga imamo okoli 800 hektolitrov, a z leti, ko vino staraš, se to nabira in potrebuješ več prostora," je pojasnil.

Medtem se dela nadaljujejo tudi na gradu, ogromno pa je tudi že postorjenega. Ko so leta 2001 začeli z obnovo, je stala le "lupina" gradu oziroma zunanji zidovi. Še manj, prednja fasada je bila popolnoma porušena. Ob našem obisku pa se je nad nami vzpenjal večnadstropni dvorec, v katerega so pravkar vdelovali okna, in zdelo se je, kot da nikdar ni bil porušen. Venčeslav se je obnove lotil, kot se spodobi – s sposobnimi arhitekti in gradbenimi mojstri, da bi grad povrnil v podobo, kot jo je imel nekoč. Pot pa je še dolga in priznal je, da ne ve, kdaj bo delo končano. A njegova vizija je jasna – odpreti kakovostna hotel in restavracijo za zahtevnejše goste.

Častni prebivalec – Primož Trubar Pridružiti se želi tudi evropski mreži gradov Venerina pot. Ta povezuje mesta in gradove v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Češkem, prek katerih naj bi v 13. stoletju potoval vitez in pesnik Ulrich Lichtensteinski. Grad Rubije pa je imel še enega, za Slovence morda še bolj pomembnega zgodovinskega gosta. Kot že ime enega od Černičevih vin razkriva, gre za Primoža Trubarja, ki naj bi novembra leta 1563 nekaj dni preživel prav tukaj, ob tem pa naj bi po nekaterih navedbah krstil tudi sina takratnega grofa Egg. Leta 2008 pa so ob vhodu v park pred gradom postavili njegov doprsni kip, delo priznanega romunskega umetnika Dimitrija Iona Srbana, ki že vrsto let živi in dela v Vidmu. Trubar bo tako prvi, ki bo pozdravil goste prenovljenega gradu Rubije.