Nekaj izjem seveda je, Kamrca recimo ni slaba gostilna, sicer pa v Radomljah ni več Kovača, J&B se je odselil iz Domžal, nazadnje, ko smo bili v Tiliji, ni bilo prijetno kot nekoč, Narobe že dolgo ni, kar je bil in še bi lahko naštevali. Upal bi si celo trditi, da je večino povozila celo prijazna kitajska restavracija na Duplici. Dobro, za končno oceno počakajmo še kak dan ali dva, ko se bomo mastili med golfisti v Volčjem potoku, tokrat pa sva šla s sosedom v Radomlje k Špornu.

Naj takoj povem, da se nisva tako zabavala, kot bi se pri njihovem sorodniku, ki ima hotel Mulino v Škrilah na Hrvaškem nasproti Jorasove domačije. A kot rečeno, legendarni Šporn ne seže nad Mulinova kolena. Še več, zdi se, da je postal mali hotel za uslužbence iz zahodnih držav, ki svetujejo okoliškim podjetjem. In sosed se je tega zavedal veliko bolj kot jaz, čeprav je napovedal veliko višjo ceno – kakih 75 evrov na osebo. Kasneje se je izkazalo, da za kakih 45 na osebo dobite tudi vse alkoholne pijače, a zmerna cena je bila morda ena svetla točka v romantično osvetljeni gostilni, ki vsaj v notranjosti kar kliče po obnovi ... A očitno je recesija zajela tudi nekoč legendarne velikane, ki za podlago ponujajo viljamovko in nekaj naših penin, predvsem iz radgonskega okrožja. Na splošno je vinska ponudba ostala nekje med pravimi kmečkimi gostilnami, ob odprtem vinu (od našega kmeta), zaležejo že dve ali tri boljše buteljke, in sodobnimi vinskimi kartami, kjer že kraljujejo bordojci in italijani.

Izmed klasičnih in ne predragih štajercev in primorcev sva se odločila za Tilijin Rubido. Gre za mešanico njegovih rdečih grozdov – ne predrag, a zelo soliden cuvee, ki je imel že takoj na začetku (ne ravno lahko) nalogo boja z okusi piščančje paštete s kislimi gobicami ter karpačom. Karpačo povprečen, pašteta še za oceno slabša. Bučna juha je bila vseeno bliže temu, kar si človek predstavlja kot toplo predjed v jesenskem času, česnova juha pa ... Prav mogoče je, da tako slabo pripravljene, pregoste, nerazpoznavne juhe, z okusom, ki bi lahko bil marsikaj, samo okus po česnu ne, še nismo poskusili. Sosed se je muzal, saj je vedel, kaj nas čaka, ampak pljučna pečenka, ki jo je naročil po priporočilu osebja, je bila zmagovalka večera – pohvale mesarju in tistemu, ki je meso uležal, graja tistemu, ki je slabo izbral orožje, pa tudi tistemu, ki je pripravljal zelenjavo, ki naj bi omenjeni kos mesa oplemenitila.

Na drugi strani so se domači rezanci družili s pršutom. Testenine, ki so narejene, lahko bi rekli, nasitno. A to je tudi edini očitek. Naslednji gre preveč shizofreni izbiri sladic, kjer je mogoče najti praktično vse, od domačega sladoleda do španskih jagod. Tris vse naštete scene ni navdušil, pomagalo ni niti Tomažičevo muškatno ugodje. Po tako naporni hrani pa človek res potrebuje vsaj nekaj direktno v ožilje: sadjevec iz neškropljenih jabolk iz Blagovice in ruševčev napitek.

Povzetek

Vsa legendarnost gostiln med Domžalami in Kamnikom se je izgubila, ker se niso premaknili, ko se je bilo potrebno premakniti. Ampak Špornu gre vseeno dobro, saj proizvajajo hrano, ki naj bi bila prilagojena njihovim gostom, tudi tistim v hotelu. V vsakem primeru, če vas zanese v tiste kraje, naročajte nezahtevne jedi.

Vinska karta presega kuhinjo, na njej je mogoče najti povsem spodobne buteljke s Primorske in Štajerske.

Preberite še:

Gostilna Hana: veteran na delu

Slavko Adamlje je eden najpomembnejših slovenskih kuharjev, morda že kar legenda naših kuhalnic, Hana pa je njegova aktualna postojanka.

Brioni: kranjski otok razvajanja

Tokrat smo obiskali eno najelitnejših gorenjskih restavracij, ki je kot ena redkih slovenskih vključena v mednarodno družbo Jeunes Restaurateurs d'Europe.