In mimogrede, konkurenca na Bledu ni samo na papirju. Kuhar, ki se piše Kuhar, in Mangart sta veliko prepričljivejši lokaciji, kot recimo pred leti Topolino, in tudi veliko dostopnejši kot restavracija v Titovi vili. A tudi hotel Triglav ima svoje adute – sijajen razgled, dobro idejo in z nekaj sreče bi jim moralo steči.

A tistega hladnega sončnega popoldneva so imeli bolj kot srečo lep razgled na naš alpski biser. Jedilnica še ni bila povsem nared po tem, ko so ga menda ponoči gostje "žingali" do jutra, in prijazni šef strežbe se je trudil rešiti nered, zato je ponudil mizo z najlepšim razgledom in ves čas razlagal filozofijo prenovljenega hotela.
V šminkerskem hotelčku (z bazenom in savnami), kjer na parkirišču mrgoli tujih registracij, kot pozdravček iz kuhinje postrežejo prekajene gosje in račje prsi s kalčki, skuto in sadjem. Pravzaprav račke niso imeli, zato so nam vse skupaj zapakirali še v malo večjo porcijo brezplačne predjedi. Res soliden obrok. Na žalost so zanimivo vinsko karto že dodobra izpraznili in po vzorčku Bjane smo se pač odločili za Sutorjevo Burjo. Bela kombinacija ni bila idealna rešitev, ampak bolje se nismo znali odločiti.

A že dnevna juha je bila izvrstna paprična z riževimi rezanci, še nekoliko bolje se je obnesla peneča karijeva tekočina, ki jo polijejo po kocki limonine trave, črnega riža in jastoga. Tega bi se lahko človek kar navadil, ne glede na to, da ne gre za sestavine, ki bi imele veliko znakov lokalne kuhinje.

Podobno je bilo z rdečo rižoto, ki jo opremijo s kraljevi raki, žafranovo omako, vaniljo in krešo. Ampak ko se pogled na jezero, otok in mestece počasi poslavlja v mraku, je morda jedilnica že dovolj mednarodno opremljena za kreativne jedi brez lokalnega pridiha … Tudi za dušeno rdečo čebulo z jajcem, tartufovo peno in bučno olje. Poskusili smo torej večino predjedi, ki jih je ponujal mojster strežbe, a vino je kar ostalo in pričakalo glavne jedi. Jagnječja zarebrnica se je srečala s šalotkino omako, korenčkovim pirejem, polentino tortico in popečeno zelenjavo. Že kar preveč zapleteno, mar ne. Ampak dobro, ni kaj.

Menda šefa kuhinje tistega dne ni bilo v službi, zato so se "ta mladi" malce trudili sami. In treba je priznati, da so ambiciozni. Tudi, ko so muflonov file pomešali s pistacijo, šalotko, polento, maskarponejem in sladoledom rdeče pese. Brez pripomb.
Pravzaprav smo že malce utrujeni poskusili nekakšno kombinacijo čokoladne tortice, krem bruleja in borovničevega sladoleda, na drugi strani pa še nekakšno posebno sadno kupo, ki ji v teh krajih pravijo sadna juha z vaniljo. Nekaj porta? Lahko. Potem pa še poseg za ohranitev blejskih tepk s pitjem dišečega, a kot nož ostrega domačega tepkovca ... Mimogrede, omenjene jedi znajo postreči tudi v meniju za 55 evrov, kar lahko postane (ob dobrem vinu) relativno pomembna obremenitev za denarnico.

Povzetek

Samo dobro je za naše jedce, da se tudi na Bledu odpirajo nove gostilne. Restavracija v hotelu Triglav je gotovo ena od njih. Nekaj lokalne, nekaj mednarodne izumiteljske scene, dovolj raznolika hrana in res lep razgled z vrha na mestece z jezerom.

Vinska karta se zdi največja težava (čeprav napoveduje nekaj solidnih etiket), ki pa bi jo verjetno lahko najlažje rešili.

Preberite še:

Konoba Buščina: poštena istrska malica

Gostilna v Buščini je ena najpomembnejših "slovenskih" kulinaričnih destinacij v Istri.

Kempinski ̶ Fleur de Sel: pri portoroških rekorderjih

Spodobi se, da svoje najljubše občasno peljete tudi v kak eliten kraj, če si seveda lahko to privoščite.