A mnogo hvale in le malo graje smo slišali na račun gostilne, ki je bila tistega poznega popoldneva bolj razprodana kot ne. Že na vhodu se je parkirišče zdelo premajhno za vse avtomobile kranjske in ljubljanske registracije, v notranjosti se je trlo lačnih, pa tudi že sitih ust, na mizah pa so že prevladovale steklenice piva, ne toliko hrana, ki jo menda v teh krajih strežejo v obilnih količinah. Pa je res tako? Našli so neko mizo, jo za silo pospravili in ponudili že kar malce preperel jedilni list. V ozadju se je med zvoki krožnikov, pribora in kozarcev zaslišala prava slovenska pesem. Radio Veseljak, če nam je dovoljeno ugibati.

Kliknite za povečavo!

A lahko najprej narezek? Naš zviti načrt je bil namreč poskusiti tudi suhe mesnine. "Lahko." A zdi se mi, da vsega navajenih natakarjev, ki so zdaj nervozno, zdaj veselo krožili med nabitimi mizami, nismo povsem razveselili. Verjetno so pričakovali, da bomo takoj navalili na juho, ki jo strežejo za celo mizo v veliki jušni posodi. A ne preveč obsežen krožnik mesnin (verjetno so ocenili, da nismo tipični požeruščki), ki je prispel v roku in je obsegal nekaj bržole, nekakšno salamo, utrujen sir – morda Jošt, nismo razvozlali –, šunko s hrenom, pršut in jasno – na Gorenjskem smo – olive. Zraven pripada tudi nekaj kruha, če gre verjeti ceniku, po pol evra na kos. Skratka, ravno prav narezka, ne povsem kontroliranega porekla, brez zaseke, ki bi jo lahko mirno pomalicali. Med "hladinami" bi lahko naročili še tatarski biftek, preostalo pa je bilo že v narezku.

Kliknite za povečavo!

Preden smo se lotili goveje juhe (konec koncev so to kraji za takšne jedi), smo se ozrli po toplih predjedeh in ugotovili, da imajo dve – šunko z jajci in omleto s šunko. Juha je po količini ustrezala Trebušnikovim standardom, čeprav bi lahko vsebovala manj industrijske rezance in imela več barve in več zelenjavne priloge že v osnovi. A ura je bila pozna in to se je verjetno še najbolj poznalo juhi. Mimogrede, med vinsko ponudbo bolj ali manj klasičnih cvička, rizlinga, refoška in janževca smo posegli po barberi, ki jo dobijo s kmetije Slavček. Korektna kislica, ki ima nalogo premagati težke glavne jedi. Pri Trebušniku lahko namreč dobite res cvet značilnih slovenskih mesnih "pečenin" ali "cvrtnin". Predvsem pečenke: zrezki so svinjski in telečji (doplačilo dva evra). Nekaj je purana, kak kotlet, za specialno publiko pa jim ni nerodno pripraviti ocvrtega sira, čevapčičev in pleskavice na žaru, da o lignjih in postrvi niti ne govorimo. Mi smo vseeno vztrajali v značilni nedeljski zgodbi. "Ocvrtega piščanca bi." "S pomfritom?" "No ja, pa dajmo s pomfritom," smo se podali v zgodbo brez praženega krompirja. Napaka. Če kokoši lahko očitamo samo to, da ni bila trebušniško obilna, če solato pohvalimo, potem je treba pri ocvrtem krompirju omeniti, da je bil premasten, betežen in utrujen.

Kliknite za povečavo!

Glavna jed ob pomoči barbere je vseeno ostala na krožniku le v manjši meri, je pa treba priznati, da smo se držali malce nazaj, saj smo med sladicami že na začetku opazili potico. Bila je res domača, mogoče najbolj domača jed tistega poznega popoldneva. Ravno zaradi "slastnice" nam ni bilo žal, da se nismo odločili za sadno kupo ali palačinke, ki so jih mleli pri drugih mizah. In pomemben podatek – cena našega malicanja ni presegla 20 evrov na osebo, kar seveda marsikaj pojasni ...

Kliknite za povečavo!

Povzetek

Trebušnik je klasična slovenska gostilna, ki pravzaprav ne bazira na slovenskem izročilu, ampak bolj na široki ponudbi jedi, ki jih od "športanja" in življenja nasploh utrujeni rojaki radi vidijo na mizi. Meso in še enkrat meso, morda niti ne v tako velikih količinah kot pri nekaterih sosedih.
Ponudba piva je pravzaprav večja od ponudbe vina. Toda barbera, ki smo jo pili, ni bila slaba izbira.

Preberite še:

Istranova: nedorečen poskus v najlepši vasi

Ambiciozen, a ne docela uspel poskus, da bi v eni najlepših istrskih vasi postavili vrhunsko gostilno.

Gostilna Mahorčič: kraško-brkinska klasika

Ena od tistih gostiln, ki je ponesla slavo primorske kuhinje v vse konce naše dežele.