Le pol hribčka stran od zloglasne Istranove leži Nova vas (med Šmarjami in Dragonjo zavijete levo med hribčke) in tam med hišami stoji gostilna Na burji. Ocenjevalci so namigovali, da je ni mogoče primerjati z okoliško konkurenco, in ni se težko strinjati s takšnimi ugotovitvami, čeprav prostor, oblikovan kot nekakšna neurejena starinarnica, kot nekakšen urejen kaos, ni nujno obetal večjih zmag. Bil je deževen dan, na vrtu se ni dalo sedeti in ostali smo med starimi slikami, likalniki, radiji, kmečkimi pripomočki in številno drugo kramo, ampak bilo je prijetno, tudi zato, ker domači pustijo, da se človek počuti, kot da je doma.

Na burji nimajo jedilnih in vinskih listov, ker se jim zdi, da bi s tem obljubljali tudi stvari, ki jih nimajo, njihova ponudba pa naj bi bila praktično vsak dan drugačna. Kasneje se je izkazalo, da vse nepredvidene novosti, ki se dnevno menjajo, niti niso zamenjane glede na tisto, kar smo slišali in prebrali, pa vendar: Na burji smo jedli zelo dobro. Ponujajo dva menija, ki sta poenostavljeno vezana na meso ali na ribe. In ker smo vedeli, da ribe cenijo zelo visoko, smo se namesto kombinacije ribjih predjedi, jastoga ali škampov s testeninami raje lotili istrskih mesno-zelenjavnih specialitet. V prvi fazi smo dobili nemajhno mešano porcijo hladin s pršutom, furlansko salamo, artičokami, domačimi olivami in šparglji, ki so bili povezani s tuno. Solidna porcija, okusne posamezne jedi in domače čabate.

Namesto juhe so tistega dne stregli nekakšno mineštro oziroma "pašta fižol" samosvojega okusa in z dodatkom olivnega olja, pa še malce sira so nam naribali v velik krožnik. Zelo nasitno, ampak tudi zelo dobro. Poznam ljudi, ki bi ob omenjenih krožnikih že končali z zabavo, za nas pa se je ob Pucerjevi malvaziji stvar šele začela. Govorim o dodatnih fritajah s stebli česnovih cvetov (z lokalnega rdečega česna), povezanih s slanino, počivajoč na težki porciji polente. Še dobro, da nismo vzeli cele porcije … a pri florentincu, ki je sledil, ni šlo drugače, kot da se vprašamo, koliko ljudi navadno pomalica toliko mesa. Kakorkoli, porcija za eno osebo je morala imeti kakšnih 40 dekagramov in telo, ki se je že prej rahlo treslo od količin, je komaj gledalo velik del goveda z žara, ki se je kopal med bučkami, čebulo in čipsom. Pospremili smo ga s kozarcem presenetljivo solidnega refoška Ludvika Nazarija Glavine.

Zgodba s sladicami je tako zelo posebna, da je človek niti ne bi omenjal, dejstvo pa je, da smo jedli mignone, ker za palačinke, ki so jih ponujali, niti ni bilo več prostora. Našteta hrana nas je prišla kakšnih 40 evrov na osebo. In kot rečeno, ko se bodo v naših krajih začeli obnašati tudi z vinskimi in jedilnimi listi, bo Na burji vredna še več kot samo dve oceni nad novoistrskim sosedom.

Povzetek

Lokalna hrana, ki temelji na sestavinah, ki jih ponuja okoliška narava, nekaj malega na drugačnih idejah in na tako velikih porcijah, kot jih redko vidimo. Stroka opozarja na ribe v prelepi in globoki peči, ki jo radi prižgejo. Mi smo se onesvestili ob florentincu.

Vinske karte nimajo, pa tudi sicer imajo izrazito premajhno izbiro vin. Nekaj lokalne malvazije in refoška ter vse, kar počne Santomas, je za kraje, kjer vinska trta bogato rodi, še kar zaskrbljujoče.

Preberite še:

Gostilna Krištof: med kranjsko klobaso in sodobnimi zgodbami

Gostilna Krištof v Predosljah je nabrala že kar čedno kilometrino, čeprav vsaj na videz ponuja zelo specifično hrano – vegetarijansko, vegansko in presno.

Ristorante La Taverna: čisti užitek in lekcija s sladicami

Grajska zgodba, ki je dokaz, da jo mora človek včasih popihati v tujino.

Ošterija Debeluh: izumitelj in lepinje

Lokacija, ki je v zadnjih letih postala najpomembnejša postaja kreativne kuhinje v tem koncu domovine.