In tale ocena je izbor štirih, petih obiskov, v katerih smo poskusili praktično vse, kar imajo ponuditi. Vedno je najprej grapa, menda zato, ker se je po poti v želodec že nabral mrčes, ki ga bomo razkužili. Ni problema: žganja je toliko, da ga morajo na mizo prinesti v večlitrskih "flaškonih", ki bi s količino in vsebnostjo alkohola pobili celo vojsko. Ampak mi na začetku sramežljivo kot kmečke neveste poskusimo nekaj kakijevega žganja in malo mete. Potem pa kar na narezek, ki poroča o vsem, kar se suhomesnatega dogaja v okolici. Med domačo istrsko klobaso, panceto in pršutom se naša družba nagiba h klobasi, ki jo objemajo, odvisno tudi od sezone, melancani, olive, paradižnik in kumarice. Porcija je navadno obilna, spremlja jo izjemen, nasiten kruh, zato je treba paziti, kaj naj človek naroči naprej.

Predvsem ponujajo testenine, najboljši so gotovo fuži s tartufi, nujno pa je treba poskusiti tudi ene najboljših bobičev v Istri. Mimogrede, nekajkrat smo v Baladurju pili kabernet Korenika & Moškon, tudi starejše letnike, ob našem zadnjem obisku pa je gospodar vztrajal, da poskusimo Caprisov kabernet iz leta 2006. Težko se je odločiti, kateri je boljši. Sicer pa imajo pri Baladurju (pre)majhno ponudbo vin, tisto, kar imajo, pa je lokalno, istrsko. Da ne pozabimo, tople predjedi so v glavnem klasične testenine, poleg fužev še njoki, rezanci in sirovi ravioli, obliti z golaži in omakami vseh vrst (od kure do divjačine). A spektakel se zgodi po tem, ko ob testeninah in solatah čakate na lavo ali na tatarski klobuk.

Okoli vratu so nam zavezali malo večji slinček in pred nas postavili vročo lavo (vulkanski kamen), na katerem smo si sami počasi pekli biftek in ga namakali v poprovo, jurčkovo in tartufovo omako. Obred je neponovljiv, okus mesa, ki ga bogatijo omake, zelenjava (melancani, bučke, grah, paprika …), polenta in krompir, ki cvrčijo na lavi, pa bogat kot redko kje. Nevarnost opeklin je sicer velika, a menda se to še ni zgodilo, se rad pohvali gospodar. Poleg bifteka ali ramsteka na lavi kot glavno jed ponujajo tudi meso, ki ga obešenega pečejo na vročem klobuku. Gre za kakšnih petnajst ali dvajset koščkov mesa (pljučna, rostbif, ombolo, slanina), kakor se pač odločite, ki na ta način obdrži veliko svežine in ima zaradi ognja, ki gori v klobuku, prav poseben okus. Mimogrede, glede na to, koliko še lahko pojeste, si sami določite težo mesa, ki si ga boste pekli, nam so bile najmanjše, dvajset dekagramske porcije že zelo obilne.

Tako obilne, da smo vedeli, da bo mera preveč polna, še posebej, če jo bomo končali s klasično sladico, kar v Baladurju pomeni, da vam postrežejo vse svoje sladke reči v majhnih dozah: panakoto s polivko iz aktualnega sadja, tiramisujček, mini gibanico, jabolčni zavitek, čokoladno kremo in limonino kremo. Ja, sladice niso tako spektakularne kot preostala ponudba. A kaj bi to, ko na mizo pride še več steklenic, polnih žganja in "arcnij", kot na začetku. Po mojem niti ni prostora, da bi opisovali vso to doma pridelano alkoholno omamo, lahko pa zapišemo, da se je naše omizje lotilo zunajserijskega mandarininega žganja, pijanih češpelj, črne murve in rutice.

Povzetek

Klasična istrska kuhinja, ki so jo popestrili z lavo in tatarskim klobukom. Solidna domača klobasa, izjemni bobiči in fuži. Biftek pa – kakor si ga boste pripravili sami.

Vinske karte nimajo, a ponujajo lokalna vina s poudarkom na malvazijah in refoških, za razvajence imajo tudi nekaj solidnih buteljk, kakšno sprejemljivo mešanico ali kakšen okoliški kabernet.

Preberite še:

Vinski hram Brenholc: brezkompromisna prehranjevalnica

Tako lepo, kot je v Jeruzalemu, je redko kje in tega se vse bolj zavedajo tudi gostinci.

Restoran Maruzzella: morje ob picah, špagetih in pomfriju

Med hrvaškimi ocenjevalci izjemno visoko kotira restavracija Maruzzella v Zambratiji. Odšli smo kakšnih deset kilometrov iz Slovenije in preverili njihovo navdušenje.

Gostilna Mihovec: klasika, ki sili v sedanjost

Če se iz Ljubljane prek Tacna valite proti Smledniku, se lahko ustavite tudi v veliki gostilni v Zgornjih Pirničah.