Domačin gospod Puklavec, ki sicer že dolgo ne živi več v naših krajih, je denar, ki ga je zaslužil s plinskimi terminali in z drugo tehniko, začel vračati v svoje rodne kraje. Lastnik kitajsko-francosko-angleško-indijskega megapodjetja je kupil vse, kar se šteje pod ormoško in ljutomersko klet, ter začel popravljati vina, nalepke, steklenice in vinograde. Morda celo preveč. Elitni Dvorec je očitno del velikega posla, a menda Puklavec ni čisto prepričan, ali ga bo obdržal.

Kot rečeno, v malce preveč na silo modernizirani jedilnici kraljujejo kričeči papirnati prtički! In že hladne jedi, ki jih ponujajo, dokazujejo, da ne bodo stregli hrane kar povprek, da bo vse skupaj imelo močan pridih modernosti. Brez potrebe. Narezek s prleškimi mesninami je vse preveč klasičen, da bi potreboval modernizacijo, je pa zato dovolj samosvoja dimljena postrv s porom in bučnim oljem. V teh krajih velja poskusiti tudi goveji jezik na solati z mlado čebulo in, jasno, s kmečkimi kumaricami in bučnim oljem. Mimogrede, na mizi je bil res dober domač kruh.

Juhe pa so bolj ali manj klasične – goveja in gobova, čeprav vam v poletnih časih ponudijo tudi kumarično juho, ki je ne plemenitijo z jogurtom, ampak z mlekom. Neprepričljivo. Človek kar potrebuje kozarec vina – vsa imajo oznako Jeruzalem in vsa so po Puklavčevo prenovljena. Tudi cene, se zdi, da so malce popravili. Mi pa smo šli na šipon z mednarodno galaktično oznako super premium. Pa mu ni nič manjkalo, čeprav je serija toplih predjedi spet preveč dišala po (ne)jeruzalemskih vplivih: ajdova kaša z jurčki, rižota z lisičkami, domači svaljki s piščančjimi jetrci in porom ter bučke z ocvrto mocarelo. V teh krajih je kar nekaj obratov, kjer te stvari izpeljejo veliko bolje, čeprav ne delijo samo narezkov, tako ali tako pa "pohana" mocarela ne more biti neka jed.

Podobno se lahko odzovemo na gratinirano piščančje stegno z garnelami. Veliko bolje bi bilo, če bi se izognili morju in stregli reči, ki so doma kje bližje. Ok, že v bučnih semenih ocvrt piščančji file je boljša rešitev. Imajo še postrvi in smuča, imajo še prašička in njegovega divjega brata ter nekaj filirane govedine, tudi takšne s prepeličjim jajčkom. Mimogrede, v sezoni omenjene jedi zelo radi okrasijo z raznimi gobicami. Družba je tople mesnine, ki jih je bilo v nasprotju s pričakovanji na pretek, pospremila s kozarčkom solidnega roseja iz modrega pinota.

Kakorkoli že, mi smo se v finalu lotili korektne prleške gibanice, ki ji dodajo jabolčno čežano, zanimivi so se zdeli domači krompirjevi cmoki z jagodami in gozdnimi sadeži, malce preveč primorske za te kraje so se nam zdele polnjene fige, kuhane v rdečem vinu z vaniljevim sladoledom. Aja, pa še kozarček muškata smo poskusili zraven in ugotovili, če drugega ne, da so vina oblikovno res kičasta, da pa se je njihova kakovost od Puklavčevega prihoda hudo izboljšala.

Povzetek

Moderna prleška kuhinja, ki se brez razloga trudi s primorskimi vplivi. Sicer pa veliko klasičnih hladnih mesnin, zanimive ribje jedi in gibanica.

Vinska karta je seznam vin z imenom Jeruzalem, ki počasi, a očitno nezadržno napredujejo.

Preberite še:

Restavracija Promenada: poučen, a drag sprehod po Bledu

Še ena blejska zgodba, še prestižnejša, ustvarjalnejša in bolj inovativna, predvsem pa brez vsakega občutka za cene.

Gostilna Baladur: istrska kuhinja z lavo

Od Kopra čez Šmarje, malce pred mejo s Hrvaško stoji na levi strani ena najbolj neobičajnih gostiln v Istri.

Vinski hram Brenholc: brezkompromisna prehranjevalnica

Tako lepo, kot je v Jeruzalemu, je redko kje in tega se vse bolj zavedajo tudi gostinci.