Pot iz Ljubljane v Luče v Zgornji Savinjski dolini pravzaprav ni lahka. Vedno lačni First sem se tja največkrat vozil kar prek Kamnika in potem čez hribe skozi Podvolovljek. Zdaj se zdi pot po avtocesti in potem od Šentruperta proti Mozirju in Ljubnem bolj racionalna, čeprav tudi ta ni kratka. A potovanje se izplača, to je treba povedati že na začetku. V Lučah namreč vedno pripravijo kaj novega, jedi, ki jih gotovo še niste poskusili, kombinacije, ki razveselijo še tako razvajene. V naše kraje so pred leti prinesli recimo jabolčno juho in fižolovo torto, briljirali so s kombinacijami postrvi, med prvimi pri nas so nabirali zelišča in jih ponujali k jedem. Zdaj pa …

Na poti nas je ujela huda nevihta, okrepljena z žepnim viharjem, ki je napovedala, da bomo sedeli v notranjosti penziona in ne na vrtu; v hiši, ki jo počasi prilagajajo času, so že malicali tuji turisti. Obsojeni so bili na povsem drugačno ponudbo, kot je običajna turistična, a protestirali niso, naša družba pa se je strokovno lotila degustacijskega menija, ki so ga v tistih dneh že nekoliko spremenili. Začeli smo z jagenjčkovo pašteto, ki so ji dodali izjemne domače polnozrnate kruhke v obliki nekakšnih klobučkov, dobili pa smo tudi pol narezane bele štruce. Popili smo še kozarec Bjane (pa bi raje katero drugo penino) in že smo bili pripravljeni na začetek.

Soliden Gaubejev sauvignon se je srečal z mariniranim telečjim jezikom s čebulo in posebno paštetko iz divjega lososa z medom in olivnim oljem. Isto vino se je moralo sprijazniti tudi s hladno paradižnikovo juho, ki so ji dodali nekaj malega jogurta, na drugi strani pa je bila le nekaj močnejša bučkina juha. Dobre juhe so v Lučah pravilo, ki ne pozna izjeme. Še ena dokaj klasična zgodba so sirove in hruškove strjenke z bezgovim sokom, mi pa smo pri topli predjedi napadli postrv, ki jo pripravljajo na različne načine; pred leti je domača šefica Martina s terino osvojila naslov za najboljšo jed v Sloveniji, zdaj pa osnovni recept prilagajo letnim časom in zeliščem, ki so na voljo, tokrat je to bila dimljena postrv v kolerabini peni, če seveda poenostavimo. Dejansko pa je šlo za predjed, ki morda največ pove o Raduhi, domiselno in lokalno na majhnem krožniku.

Sauvignon je pri postrvi dokončno odšel in pridružil se nam je presenetljiv Reyin cabernet, ki ga točijo na kozarec, pričakal ga je jagenjček s posebno korenčkovo kremo, lisičkami in ajdovimi obrnjenci, če smo prav razumeli ime lokalne priloge, ki je hudo spominjala na žgance. Vse skupaj je podpirala še zelena solata z divjo lilijo, bučnim oljem in limono. Fino, fino, čeprav smo morali tokrat pač nekaj jedi izpustiti – tudi polžji ragu z zelišči in gosja jetra s konjakom in sirupom, da o vseh vrstah prav posebnih štrukljev niti ne govorimo. So pač meseci, ko se človek raje odloči za lažje stvari. Recimo za prav poseben sorbet iz gozdnih sadežev in ingverja. Večer je več kot korektno zapolnila pita z breskvijo, pistacijo in snegom, zraven pa še melisin pesto in vaniljeva krema, oziroma skutina torta na makovi podlagi in tudi z vaniljevo kremo. Človek na koncu res potrebuje samo še šilce domačega zeliščnega napitka. Cena? Brez pijače kakšnih 45 evrov na osebo.

Povzetek

Kreativna kuhinja z vzori iz Francije, a s poudarjenimi lokalnimi vzorci. Najbolje je naročiti degustacijski meni, sicer pa imajo božanske juhe, postrvi in sladice.

Vinske karte nimajo, kar je skoraj greh pri tako natančno pripravljeni hrani, vseeno pa je izbor slovenskih avtorjev korekten: nekaj najboljših Štajercev, Vipavska dolina in Brda.




Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Preberite še:

Gostilna Žeja: med Italijani na Vipavskem

Odkar se spomnimo, ima Žeja italijansko občinstvo in osebje, ki tudi z argumentom teže potrjuje, da v Ozeljanu imajo kaj pomalicati.

Okrepčevalnica Planšar: pri kislem mleku in žgancih

Včasih lahko jedec tudi v naših krajih dobi veliko za malo denarja.

Gostilnica Kamrca: na Cecinem slovenskem terenu

Časi, ko se je v teh krajih sprehajala Ceca s svojimi telesnimi stražarji, so minili, tako kot časi vedno minejo. Kamrca pa je ostala, za kak korak bližje ljudstvu.