Houellebecq je navdih za Možnost otoka našel na Rogli

Michel Houellebecq je nase prvič opozoril leta 1998 s knjigo Osnovni delci, ki so jo kritiki označili za nihilistično klasiko in v kateri spremljamo življenje in spolne podvige dveh polbratov, Michela in Bruna. Zadnje poglavje romana je nakazalo novo temo, ki je bistveno zaznamovala prihodnja leta Houellebecqovega ustvarjanja, in sicer nesmrtnost prek kloniranja, ki jo raziskuje v romanu Možnost otoka.

Elektronska cigareta in melanholično branje Čeprav je Houellebecq svoje do zdaj verjetno najboljše in z goncourtom nagrajeno delo Zemljevid in ozemlje izdal leta 2010 (prevod smo pri nas dobili lani), pa je včeraj tržna logika zahtevala, da se sta se avtor in gostitelj Stojan Pelko posvečala predvsem Možnosti otoka, ki je izšla pri založbi organizatorja.

Branje odlomkov iz romana je uvodoma razgalilo Houellebecqovo melanholijo, s svojo suhljato pojavo in čez plešo počesanimi lasmi pa je deloval skoraj groteskno. Kadil je elektronsko cigareto, ki jo je hranil v žepu srajce, in mirno opazoval, kako se njegov sogovornik izgublja v podrobnostih.

Junake včasih požre življenje Pogovor sta začela pri H. P. Lovecraftu, avtorju grozljivk, pri katerem se je Houellebecq naučil, da roman ne potrebuje vedno srečnega konca in da like lahko življenje tudi požre, a ko se je Pelko skušal približati njegovemu procesu ustvarjanja, tudi prek vprašanja, kakšen razmik med vrsticami uporablja, se je Houellebecq le hudomušno nasmehnil in začel razsipavati z banalnostmi: svoja dela najprej napiše na roko, šele nato jih pretipka na računalnik, kar pa mora storiti takoj, saj po enem dnevu pogosto še sam ne zna prebrati za sabo. "Začnem zjutraj in neham, ko imam dovolj."

Sledili so opisi pisanja: poezijo najdem, roman pa gradim. Lotim se ga zelo hitro, kot bi se spustil s kolesom, a je pri tem treba stalno zavirati, saj se sicer slabo konča. Svoj pogosto nenavaden narativni lok je pojasnil z željo po dolgem poslavljanju od bralca. "Pogosto se mi zgodi, da se je zgodba že končala, jaz pa še kar nočem nehati pisati."

Elohimisti bi lahko bivali na Rogli Vmes smo dobili še debato o uporabi podpičja, ki ga je Pelko označil za Houellebecqov podpis, ta pa je nato začel brskati po svoji knjigi in iskati dokazno gradivo, saj je do "odkritja" podpičje jemal samo kot ločilo, ki je "nekaj vmes med piko in vejico".

Smo pa zato izvedeli, da bi se Slovenija skoraj znašla v romanu Možnost otoka, saj je med bivanjem na Rogli pred leti dobil navdih za sekto elohimistov, sekto, h kateri prebegne junak romana Možnost otoka, a ker je bila Slovenija med njegovim bivanjem zavita v meglo, je dogajanje preselil na Lanzarote.

Svojo samovšečnost je pokazal pri vprašanju o tem, s kom bi si delil knjižni trg, če bi Jed Martin iz knjige Zemljevid in ozemlje namesto Hirsta in Koonsa poskusil naslikati dva velikana sodobne književnosti. "Taka slika zame ne bi bila nič veličastnega, saj bi si moral trg deliti," je dejal, nato pa začel razmišljati, kateri pisatelj bi bil dovolj benigen, da bi si z njim brez večjih težav delil trg.

Ker se mu ni dalo več govoriti angleško, se je vrnil v Pariz Po življenju na Irskem in v Španiji se je Houellebecq pred kratkim preselil nazaj v Pariz, menda zato, ker se je naveličal govoriti angleško, na letošnjem Liffu pa ga bomo morda lahko videli tudi v filmski vlogi, saj igra samega sebe v filmu Ugrabitev. Houellebecq je namreč leta 2011 med promocijo svojega zadnjega romana Zemljevid in ozemlje izginil za tri dni, nato pa nadaljeval promocijo, kot da se ni nič zgodilo. V vmesnem času so se razširile številne govorice o tem, kaj se zgodilo, in ena od teh je bila tudi ugrabitev. "Ugrabili so me ljudje, ki so s pomočjo tega želeli dobiti odkupnino, a sem bil tako neznosen talec, ki jih je stalno nekaj spraševal, da so me na koncu raje izpustili," je s skrivnostnim izrazom na obrazu včeraj povedal Houellebecq.

Kaj se zares dogaja v pisateljevi glavi, včeraj tako ni bilo mogoče razbrati. Neprovokativna vprašanja, ki so ga očitno ohranjala v relativno dobrem razpoloženju, so mu dovoljevala, da se je sprostil. Malo se je pošalil, da Platona in Spinozo že lahko bere, preostale filozofije pa ne razume vedno, jo pa vseeno bere, da se seznani z besedami in koncepti.

Kljub kopičenju banalnosti je Houellebecq večer sklenil z mislijo o ljubezni: "Ljubezen, ki je ne delimo, je krvavitev. Tista, ki jo delimo, pa nam omogoča drugačno zaznavo sveta."