Matjaž Rušt: Fotografija mi omogoča, da sem prisoten, vidim in se izrazim

Po tem, ko je Matjaž Rušt nekaj let delal v Sloveniji na področju novinarske fotografije, se je lani odločil za pot po Rusiji in njenih mrzlih predelih Sibirije. Potovanje je nadaljeval na Kitajsko, kjer se je za nekaj časa ustavil, od tam pa nas mesečno sooča z najrazličnejšimi zgodbami.

Njegovo delo urednica fotografije našega portala Tina Deu opisuje kot ustvarjalno in senzibilno. Pravi, da gre za "fotografa s kančkom umetniškega duha in z že prepoznavnim avtorskim slogom."

Znano in (pre)pogosto je uporabljen rek Slika pove več kot tisoč besed. Kot fotograf se verjetno s tem strinjaš? A vendar glede na to, da živimo v vizualni kulturi, obdobju popularizacije in demokratizacije podob in na drugi strani poluciji teh, kakšen je tvoj odnos do podob, fotografij in drugih vizualnih sporočil? Kako prepoznati povedne in dobre, jih ločiti od povprečnih? Z omenjenim rekom se ne strinjam za vsako ceno. Marsikatera fotografija mi ne pove prav veliko, če ne poznam konteksta. Kar zadeva novinarske fotografije, je seveda sporočilnost v ospredju. In dobra novinarska fotografija mora imeti močno sporočilno vrednost, podkrepljeno s prav tako močno kompozicijo. Ta dva kriterija sta za mene tista, po katerih ločim dobre od slabih znotraj tega žanra.

Kdaj si postal fotograf? Verjetno to ni le poklic, ampak tudi način življenja, razmišljanja in odnos do sveta? Fotograf sem najbrž postal konec leta 2007, ko sem prvič začel delati kot fotograf za dnevni časopis. S tem mi je fotografiranje počasi prišlo v kri in danes praktično večino časa posvečam fotografiji. Fotografija mi omogoča, da sem prisoten, da vidim in da izrazim sebe. Fotografija ni bistveno spremenila mojega odnosa do sveta. Biti fotograf je sicer lahko le poklic, lahko pa tudi način življenja.

Kaj je serija fotografij, ki jo predstavljaš, zakaj si jo izbral? Izsek iz serije fotografij z naslovom Land for sale govori o delavcih v Indoneziji, ki gradijo luksuzna turistična območja. Večino hotelov in apartmajev, ki jih zgradijo, imajo v lasti tuji investitorji. Povprečna mesečna plača delavcev znaša toliko, kot je potrebno odšteti za eno noč v hotelih, ki jih gradijo. Serija govori o trdem delu in težkem življenju za majhno plačilo. Posneta je bila aprila in maja letos. Z njo želim pokazati, kdo gradi udobje, ki ga ljudje uživajo na oddihu na eksotičnih počitnicah.

Katero od zgodb bi se ti zdelo pomembno lotiti se v lokalnem in katero v mednarodnem kontekstu? V lokalnem okolju bi se mi zdelo zanimivo lotiti se zgodbe o bogatih oziroma premožnih Slovencih. Mislim, da nas večina ve, si zna predstavljati ali pa je na lastni koži že izkusila, kako je živeti povprečno življenje ali pa tisto na robu revščine. Zanima me, kako je biti bogat v Sloveniji, kakšno je vsakodnevno življenje bogatih. Prepričan sem, da mi domišljija ne omogoča prave predstave. V mednarodnem kontekstu bi me zanimala podobna tema. Sodobnost fotografijo sooča z novimi formati. Če govorimo o multimediji, kaj je zate izziv pri tej formi? Pri multimediji, torej pri podajanju vsebine v različnih oblikah, naj si gre za kombinacijo fotografije, videa, zvoka, besedila ali animacije, je za mene največji izziv, kako vse skupaj predstaviti v kakovostni celoti. Pri multimediji je potrebno veliko dodatne pazljivosti in znanja. Vsak medij ima svoje zakonitosti, ki jih je potrebno poznati in upoštevati. Če si dober fotograf, še ne pomeni, da si dober snemalec zvoka ali videa. Obvladati vse te medije je velik izziv.