Matjaž Tavčar: Fotografija razkrije zamolčano, nikoli videno

Kjer je glasba, tam je ponavadi tudi fotograf in novinar Matjaž Tavčar, ki se je naši ekipi pridružil pred slabim letom. "Osredotočil se je na fotografsko pokrivanje koncertov in glasbenih dogodkov, ki jih združuje z novinarskim delom. Načeloma se fotografi temu močno izogibajo, saj se zavedajo, da eno zaradi drugega lahko trpi in je tako nepopolno, čemur pa Matjaž vedno znova uspešno kljubuje," pravi urednica fotografije našega portala Tina Deu.

Temeljita priprava na projekt in osebni odnos z glasbeniki sta značilnosti, ki se v Tavčarjevih reportažah z glasbene scene odražata tako na ravni besede kot tudi slike, še pravi urednica fotografije.

Znano in (pre)pogosto je uporabljen rek Slika pove več kot tisoč besed. Kot fotograf se verjetno s tem strinjaš? A vendar glede na to, da živimo v vizualni kulturi, obdobju popularizacije in demokratizacije podob in na drugi strani poluciji teh, kakšen je tvoj odnos do podob, fotografij in drugih vizualnih sporočil? Kako prepoznati povedne in dobre, jih ločiti od povprečnih? Dobra fotografija bo, ne glede na čas in prostor, prepričala oko dotičnega gledalca, še posebno tistega, ki je pripravljen videti. Naloga fotografa je, da zgodbo vedno predstavi na najboljši način – pri fotografiranju uporabi znanje, svojevrstne tehnike, izkušnje, svoj pogled na svet, svoje razmišljanje, skratka sebe kot celoto. Na drugi strani pa je naloga gledalca ta, da vsebino sprejema brez predsodkov, njegova svoboda se najbolj udejanji pri opazovanju. Vsak posameznik fotografijo doživlja na drugačen, povsem subjektiven način. Naj bo intepretacija videnega šokantna, vesela, žalostna ali povsem hladna, resnica bo natančno takšna, kot jo vidi gledalec.

Kdaj si postal fotograf? Verjetno to ni le poklic, ampak tudi način življenja, razmišljanja in odnos do sveta? Kako fotografiranje združuješ s pisanjem? Kot otrok sem imel neverjetno željo po tem, da postanem novinar. Želel sem postati oseba, ki javnost obvešča o lažeh, prevarah, spletkah in kletkah, v katere smo ujeti ljudje. Želja se mi je skozi leta izpolnila, vendar pa kot predstavnik sedme sile kaj kmalu dojameš omejenost svojega poklica. Stvari se namreč zamolčijo, priredijo, na sporedu je lobiranje, prirejanje, javni govorci in politiki se naučijo lepih besed, postanejo mojstri besedne manipulacije. Tu nastopi fotografija, ki razkrije zamolčano, skrito, nikoli videno. Fotografija nikoli ne laže, razkrije bistvo, ponudi odgovore na vprašanja. Povprečnega človeka boste skozi slikovni medij pogledali v dno duše, uspelo vam bo manupuliranja veščemu posamezniku odstraniti kakšno vrhnjo plast.

Kaj je serija fotografij, ki jo predstavljaš, zakaj si jo izbral? V zadnjem letu sem poleg reportažne fotografije največ časa posvečal koncertni fotografiji. Zbirka petnajstih fotografij razkriva čaroben svet odra in dogajanje pod njim. Izjemni glasbeniki se na koncertu razgalijo, za čas nastopa publiki ponudijo srce, odziv večini ni pomemben. Koncertnemu fotografu je posledično ponujena možnost, da zamrzne trenutke čiste sreče, iskrenega veselja ter neizmernega trpljenja, med nastopom so navzoči jeza, nasilje, jok, razbijanje, skakanje in neimerno veseljačenje. Lepša kot bo koncertna osvetlitev, večji bo poligon za fotografsko igranje, uživanje.

Katero od zgodb bi se ti zdelo pomembno predstaviti v lokalnem in katero v mednarodnem kontekstu? Zgodbe malih ljudi so tiste, ki hlastajo po pripovedovanju. Fotografija na najboljši način razkrije bedo malega človeka, prikaže njihovo premagovanje vsakdanjega življenja, izjemen trud in napor, ki ga vložijo v preživetje. Poleg naštetega fotografije vedno znova pripovedujejo o njihovi preprostosti, izjemni volji do življenja ter zavidljivo optimističnem pogledu na svet.

Sodobnost fotografijo sooča z novimi formati. Če govorimo o multimediji, kaj je zate izziv pri tej formi? "Več znaš, več veljaš, lažje predstaviš." Če določeno stvar predstaviš z besedami in fotografijo, bo video vso stvar le še dopolnil. Informacija, ki bo prišla do posameznika, bo tako še popolnejša.