Sanja Janša: Knjižne naslovnice pritegujejo poglede

Sanji Janša ni bilo usojeno postati balerina. Pravzaprav si je to usodo pri štirih letih zarisala kar sama, saj jo je bolj kot ponavljajoči se gibi pred učiteljico finih manir in ogledalom mikal velik fotelj ob koncertnem klavirju v plesni dvorani. "Potem sem nekoč, sredi demi pliejev, zapustila prostor ob drogu, se namestila v tisti fotelj in udobno opazovala, kako drugi otroci delajo počepe. Seveda gospa ni spregledala moje vneme in telesnih zmogljivosti in smo v obojestransko zadovoljstvo to epizodo kmalu končali," pripoveduje Sanja, ki je iz nesojene baletke odrasla v ilustratorko in oblikovalko, ki zgodbe in pesmice spreminja v ene najlepših knjig v našem knjižnem prostoru. Likovna plat se je v njej razvijala precej bolj organsko, tako kot najbrž pri vseh, ki se otroštva spominjamo tudi prek kupov risbic, risalnih blokov in podobnih umetnin. Veselje do flomastrov, plastelina in kred jo je popeljalo tudi med šolske klopi in tako je prek srednje oblikovne šole prišla na likovno akademijo. "Ne tako samoumevno in tekoče, kot morda zveni, a vseeno se mi zdi, da se ni moglo zgoditi kaj dosti drugače."

Ko se naslov prvega ovitka izkaže za preroškega Prvi knjižni projekt so ji pred leti zaupali pri založbi Sodobnost International, ko je oblikovala ovitek za Toliko knjig! Gabriela Zaida. "Od takrat do danes se je dejansko nabralo toliko knjig, da je bilo treba že nekajkrat dokupiti knjižne police." Sama je, odvisno od knjige, postavljena v različne vloge, le v vlogo oblikovalke, kdaj pa tudi ilustratorke, saj je popolnoma drugače, ko imaš pred sabo goli tekst z nalogo, da ga odeneš v podobo. Oblikovanje ilustriranih in neilustriranih knjig pa ji predstavljata dva različna svetova. "Pri prvem gre za to, da obstoječe ilustracije spoštljivo združiš s tekstom in se pri vsem skupaj držiš čim bolj nazaj v smislu lastnih posegov," opisuje bolj izvedbeno in manj ustvarjalno plat svojega dela.

Tudi to je lahko izjemno zanimivo, če je takšna tudi vsebina knjige, ki jo oblikuje. "Ko sem pred tremi leti oblikovala Zverinice iz Rezije, sem vsako jutro komaj čakala, da nadaljujem z delom, ker je šlo za zanimivo in navdihujočo vsebino. Knjiga je del zbirke Zlata ptica, ki že več kot pol stoletja izhaja pri Mladinski knjigi in združuje ljudske pravljice z vseh koncev sveta, to področje pa se mi zdi pomembno."

Pilot 0.4 jo spremlja povsod Kaj se je z leti izoblikovalo kot njen značilni izraz? Katere tehnike so ji ljube in najbolj značilne zanjo? Čeprav pravi, da so te lahko popolnoma različne, največ riše s črnim pisalom Pilot 0.4. "Povsod so; na mizah, po torbah, žepih." Potem je tu kolaž iz risb, fotografij, starih knjižnih platnic, koščkov blaga in preostalih recikliranih drobnarij. Tudi akvarel, pravi, ponavadi spet v kombinaciji s Pilotom.

Z veseljem tudi fotografira – "s precej navdiha in (pre)malo tehniziranja" –, nasploh pa rada preizkuša različne in nove tehnike. "In imam pri vsakem projektu slabo vest, če se zatečem k preverjeni metodi. Vedno mislim, da moram odkrivati nove kontinente in to zna biti včasih kar naporno."

"Roka je učinkovitejša od piksla ..." Sanjine knjige (pa tudi preostala dela) že na daleč prepoznamo po njeni značilni pisavi, s katero jih pogosto opremi in tako računalniško natipkanim črkam doda malo šegavega, kdaj nežnega, predvsem pa človeškega. "Roka je učinkovitejša od piksla, sta zapisala avtorja knjige Handwritten. Lahko jima samo prikimam," pripoveduje in naprej opisuje razliko med standardno tipografijo in ročno pisavo: "Je veliko bolj samosvoja, bolj neposredno in pristno nagovori gledalca. Razlika med njima je kot, recimo, med svežo in industrijsko predelano hrano. Sveža je vendar bolj polnovredna!"

Kjerkoli zagleda ročno pisavo, jo ta pritegne, in tudi zato se ji zdi primerna za knjižne naslovnice, "ki so namenjene predvsem temu – pritegovanju pogledov". Ob tem se zaveda, da risana črka ne sodi na vsa področja grafičnega oblikovanja, prepričana pa je, da se k leposlovju prav lepo poda. In temu so naklonjene tudi naše založbe. "Založba Sanje, na primer, ima velik posluh za risano črko, saj jo ne le dopušča, pač pa tudi vzpodbuja in neguje."

Ne sanjski projekt, sanjske okoliščine! Najbrž vsakdo razmišlja o sanjskem delu in sanjskih projektih. A ne Sanja: "Bolj kot sanjski projekt, bi potrebovala sanjske okoliščine – brez stresa in časovnih omejitev!"

Če ne bi počela tega, kar počne ... Bi najbrž še vedno delala s knjigami, saj je, znotraj družbe, kakršno poznamo, delo s knjigami eden redkih poklicev, ki ji je blizu. "Od malega se mi je metafizično zdelo bolj kul kot fizično in če se življenje ne bi obrnilo v knjižno smer, bi verjetno furala nek popolnoma alternativni življenjski slog." Ker prostega časa v zadnjih dneh ni veliko, bolj malo ustvarja sama, brez zarisanih smernic, ki jih nudijo in zahtevajo projekti. Kot nalašč za njeno dušo je tako tečaj klasičnih grafičnih tehnik, ki ga obiskuje v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Se še spomnite, kaj je povedala o odkrivanju novih kontinentov? Kdaj je pač treba na novo osvojiti tudi že poznane.