Vitomil Zupan: Kljub vsem olimpijadam človek ne bo nikoli tekel kot gepard

Ob stoletnici rojstva pisatelja, pesnika, esejista in scenarista Vitomila Zupana (1914–1987) so v Narodni in univerzitetni knjižnici odprli razstavo Način biti. V postavitvi je delo in življenje Zupana prikazano skozi njegove citate, izdana dela in rokopise, predmete, risbe in fotografije, ki jih hranijo v narodni knjižnici, z izjemo nekaj fotografij iz družinskih albumov. Gre za predstavitev ene osrednjih oseb slovenske književnosti prejšnjega stoletja. Kot je zapisala avtorica razstave, pisateljica Ifigenija Simonović, ki se je s pisateljem družila med letoma 1973 in 1978, je Zupan "živel tako rekoč dovršeno življenje, neodvisno od naše trenutne (ne)pozornosti. Ne gre le za simbolično nesmrtnost, gre tudi za dejansko neuničljivost Vitomila Zupana."

Zupan, ki je študiral gradbeništvo, se je sam neumorno izobraževal tudi iz filozofije, psihologije, književnosti, likovne in filmske umetnosti, spremljal pa je tudi znanost in politiko. V času njegovega življenja so ljudje brali tako njegova izdana dela kot tudi rokopise. Pisal je že otroštvu, popisane lističe pa je šival v snopiče.

Njegovo najstarejše do zdaj objavljeno delo je novela Črni šahovski konj, izdana leta 1933 v reviji Mladika. Najdlje je čakal na objavo Pravljice o črnem šejku z rdečo rožo, ki jo je leta 1938 napisal v kaligrafski pisavi, jo tudi ilustriral, zvezal in zanjo naredil škatlico. S seboj jo je nosil v partizanski torbi. V tej je hranil tudi prve osnutke za svoj partizanski roman Menuet za kitaro. Na razstavi je mogoče videti nadaljnje zapiske zanj iz leta 1972, ki so nastali v Španiji. Roman je izšel tri leta pozneje.

Med njegovimi najbolj znanimi romani sta Vrata iz meglenega mesta, zgodba o življenja v Ljubljani pred drugo svetovno vojno, ter Komedija človeškega tkiva, ki zapisuje predvojno in vojno Ljubljano. V že omenjenem Menuetu za kitaro je popisal partizansko obdobje, v delu Igra s hudičevim repom pa je tematiziral razpad družine, umor ljubezni in kaos postmodernizma.

Partizanski boj je bil zanj svetinja Govorimo o literatu, v kateri je "Slovencem sporočal, da je partizanski boj zanj svetinja", se je ob odprtju razstave Zupana spominjal režiser Dušan Jovanović. Pisatelja in pesnika, ki je imel svojo mizo Pri Mikiju, kamor je redno zahajal lepo oblečen in z orehovim oljem skrbno polizanimi lasmi. "Take moške literature v slovenskem jeziku še ni bilo," je svoje doživljanje ob prebiranju Levitana med vračanjem v preteklost še povzel Jovanović.

Dokumentarna razstava v Narodni in univerzitetni knjižnici tako ovekovečuje Zupanovo življenje, predano pisanju. Pisal je neprestano, to sta bila njegovo bistvo in način življenja. V zaporu je to postal še bolj neposredni dokaz človeškega boja zoper smrt. Verjel je, da je pisanje ali pripovedovanje zgodb za tistega, ki jih pripoveduje, uteha in razbremenitev. Za tistega, ki jih bere, pa način premišljevanja o življenju.

Zupanovo obsesivno pisanje, njegova slast po zapisovanju, s tem pa premišljevanju o bivanju, svetu in človeku, se na razstavi izraža neposredno skozi njegove besede. Izbrane citate, predstavljene zvezke rokopisov in platnice izdanih del. Gre za ustvarjalca in človeka, na katerega je spomin neuničljiv, njegov odtis nespregledljiv, če to povežemo še s pismom, ki razstavo začenja. Zupanu je leta 1977 Ifigenija Simonović med drugim napisala: "Ti si en zmaj. Naselil si se mi v mislih in kar naprej bruhaš ogenj."

Ob odprtju dokumentarne postavitve ne gre brez spominov, ovekovečenih na stenah razstave, kot tudi tistih, ki so jih tisti, ki so Zupana poznali, pripovedovali v živo. Zanesenost ob dogodku pa je na odprtju pred mikrofon očitno priklicala tudi nepoklicane. Tako si je pod lučmi od odprtju svoj prostor za spominjanje na Zupana samoiniciativno vzel tudi Niko Grafenauer.

Tako kot je bilo pisanje za Zupana način biti, je bilo v tem večeru mogoče čutiti, da način biti pomeni spominjati se. Spominjati se Vitomila Zupana, kar so pokazali povabljeni govorci in kar poudarja razstava.