Ljubosumnost ali dvom v ljubezen do samega sebe

Pojavlja se tako v partnerstvu, prijateljstvu, med sorojenci, sosedi, sodelavci, skratka povsod kjer lahko govorimo o odnosu med ljudmi. Razdira človeka, ki sumi in njegov odnos z drugimi.

Kaj je ljubosumnost?

Ljubosumnost je kompleksno čustvo, torej sestavljeno iz več drugih, bolj elementarnih čustev. Zajema neugoden splet čustev, kot so strah, dvom, zavist, sumničavost in jeza. Doživljamo ga ponavadi v situacijah, ko ocenjujemo, da bi lahko izgubili pomembno osebo zaradi prisotnosti oziroma privlačnosti druge ali drugih oseb. Intenzivnost doživljanja ljubosumja in reakcija nanj je odvisna od stopnje samospoštovanja oziroma samozaupanja, gotovosti vase, zaupanja v druge, občutkov osamljenosti in samoobvladovanja ter predhodnih izkušenj s podobnimi situacijami ali dogodki.

Ljubosumnost se začne zgodaj Ljubosumnost se kot čustvo razvije že v drugem letu človekovega življenja. Vezano je na odnos z mamo oziroma staršema in se pojavi takrat, ko je otrok s strani staršev deležen premalo pozornosti, ki je večkrat povezana predvsem z rojstvom sorojenca. Hkrati pa je ljubosumje v kasnejših obdobjih povezano z izkušnjami ljubezni v otroštvu. Takrat se namreč že ustvarjajo predstave o idealni podobi tistega, ki ljubi, hkrati pa se na te predstave lahko obesi tudi kakšna doživeta travma oziroma slaba izkušnja (npr. nezvestoba enega od staršev). Travma ob idealiziranih pričakovanjih do partnerja ali bližnjih oseb v te odnose prinaša izkušnjo neugodnih čustev strahu, sumničenja in jeze. Oseba sedaj pričakuje drugačen izid kot ga pozna iz pretekle izkušnje, ob tem pa seveda izbira podobno travmatizirajoče (ponavadi seveda manj zanesljive) partnerje, kateri naj bi s svojo zvestobo potrdili njeno ustreznost in s tem vrednost ter tako izničili travmo.

Ljubosumje kot začaran krog

Večinoma se takšna testiranja oziroma poskusi preseganja okvirov travme, ki potekajo na izven zavestnem nivoju, zapletejo v trajnejši krog sumničavosti v ljubezen. Vse več ljubosumja pripelje do vse večjega nezaupanja, preizkušanja in pritiska na ljubljene ljudi. Dostikrat drugi niso pripravljeni zdržati tovrstnih agresivnih zahtev po stalnem dokazovanju ter zapuščajo odnose. To pa je za ljubosumneža le znak, ki potrjuje upravičenost v sumničavost in ta v nadaljnjih odnosih postane še intenzivnejša. Hkrati s tem pa seveda vsaka zavrnitev poglobi prejšnje dvome v lastne občutke neustreznosti in negotovosti. Ti občutki ojačajo sum v druge, saj negotova oseba dvomi v to, zakaj naj bi jo takšna kot je, nekdo imel rad ter hkrati zahteva vse več potrditev s tem, da vse bolj intenzivno preverja ljubljeno osebo. Že najmanjša neskladnost z njenimi pričakovanji poglablja občutek ljubosumja ter zaradi grožnje po zapuščenosti mobilizira obrambna vedenja, ki pa so večinoma nekonstruktivne narave (zasledovanja, agresivnostni izpadi, stalna preverjanja ipd.).

Patološko ljubosumje O patološkem ljubosumju govorimo takrat, ko to čustvo tako preplavi človeka, da povsem določa in usmerja njegov način življenja. Tako intenzivne oblike ljubosumnosti so večinoma povezane z bazičnim strahom pred zapuščenostjo oziroma zavrnitvijo, ki praviloma izvira iz otroških travm (npr. šibka, neustrezna navezanost s pomembnimi osebami kot so starši). Takšen v osebnost vtkan strah, žene posameznika, ki si je ustvaril intimno razmerje, v nenehno iskanje znakov, ki bi govorili o možnosti zapustitve. Ker je otroška travma zapuščanja tako intenzivna, si posameznik nikakor ne dopušča možnosti, da bi bil zopet zapuščen, saj ga je strah, da bi podoživel neprijetne občutke iz preteklosti in zopet ostal sam. Slednje občuti kot praznino, lastno neustreznost in izgubljenost v življenju. V takšnem stanju posameznik težko kontrolira svoje impulze agresivnosti ter jih lahko usmerja v druge (»ljubljeno osebo«) ali vase (samopoškodbena vedenja, alkoholizem, tesnobnost, depresivnost, samomorilnost ipd.). K tovrstnemu doživljanju in reagiranju pogosto pripomore tudi alkohol. Pod vplivom alkohola prihaja do popuščanja kontrole neugodnih impulzov, kar omogoča, da v miselni generator opitega, ki je imel v preteklosti izkušnje z občutki strahu pred zapuščenostjo, prihajajo ljubosumne misli in agresivnostni impulzi. Ob tem lahko pride do tako imenovane ljubosumne blodnjavosti, v kateri so reakcije opitega človeka lahko tragične zanj in njegovo okolico.

Razlike v ljubosumnosti

Poudariti je treba, da je določena mera ljubosumnosti povsem normalna in za človeka motivirajoča pri vlaganju v medosebni odnos. Večjih razlik v ljubosumju med moškimi in ženskami niti ni. Mogoče je opaziti nekoliko razlik pri sprožilnih faktorjih (pri ženskah je pomembnejši sprožilec lepota potencialne »tekmice«, pri moških pa moč oziroma seksualna ustreznost »tekmeca«) ter v tem, da moški tako kot za večino težav, ljubosumje večkrat zanikajo, ženske pa so ga pogosteje pripravljene priznati. Za nobenega od spolov pa ne moremo trditi, da je bolj ljubosumen. Ugotovljeno je tudi, da stopnja čustvene zrelosti, ki naj bi jo postopno pridobili z leti življenja, nekoliko omili ljubosumnost in nam pomaga pri obvladovanju občutkov negotovosti vase in druge. Pomembno je poudariti tudi vlogo tistih, ki jih ljubosumnež želi obdržati v odnosu. Določeni ljudje (predvsem tisti s t.i. teatralno osebnostjo) preizkušajo svoje partnerje in jih namenoma delajo ljubosumne, da bi glede na mero ljubosumja dognali stopnjo ljubezni partnerja. Tovrstni odnosi prinašajo veliko nevšečnosti in zapletov ter se večinoma ne obnesejo na daljši rok.

Koliko ljubimo sebe? Ljubosumnost se veliko pogosteje in intenzivneje pojavlja pri ljudeh, ki v osnovi o sebi nimajo dobrega mnenja oziroma se ne »ljubijo dovolj«. Sum v lastne zmožnosti, lastnosti (npr. zanesljivost, vztrajnost, zvestobo, ljubezen ipd.) in dosežke prinaša negotovost vase. Ker se s tem sami težko spopadajo, saj to zahteva veliko psihične energije, neugodna čustva preusmerijo ali pripišejo drugim ljudem. Dvom vase tako preraste v dvom v druge, katere nato lažje kot sebe okrivijo za lastno neustreznost. Vendar se s tem ne poveča zadovoljstvo in ljubezen do sebe, saj so sumničenje le prenesli na druge, občutki neustreznosti pa so ostali oziroma so se z zapletenimi in ljubezensko sumničavimi odnosi še utrdili in poglobili.

Kako na kraj z ljubosumnostjo? Če tudi pri sebi opažate neobvladljivo ljubosumje, ki vas pušča nezadovoljnega v življenju ali pa preizkušate ljubezen drugih z njihovim ljubosumjem, bi bilo priporočljivo poiskati strokovno pomoč pri psihologu ali za to usposobljenemu psihoterapevtu. Način tovrstnega doživljanja in vedenja vas vsekakor pelje v pogubo, kar se bo sčasoma vse bolj poznalo v vašem življenju in pripeljalo do raznih psihičnih težav (npr. odvisnosti, depresivnosti, tesnobnosti, motenj hranjenja ipd.). Področja, ki jih bo potrebno spremeniti oziroma predelati v procesu lažjega obvladovanja čustev ljubosumja so predvsem sledeča:

• Utrditev samopodobe, samospoštovanja in samozaupanja. • Predelava travm zapuščenosti in osamljenosti. • Uskladitev idealnih in realnih predstav o sebi in drugih. • Odnos do telesne sheme in lastne spolne vloge. • Predelava pomembnosti osebnih vrednostnih sistemov.