Ciril Jazbec: Naivno verjamem v moč fotografije

Štiriindvajsetletni Ciril Jazbec se je pravkar vrnil iz New Yorka, kjer je prevzel ugledno fotografsko nagrado PDN Photo Annual za študentsko delo. Njegova magistrska naloga, zasnovana na zdaj nagrajenih fotografijah, ni taka, kot bi jo pričakovali od mladega študenta. Po zgodbo, ki bi končala njegov podiplomski študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na londonskem College of Communication, se je namreč odpravil na drugi konec sveta, na otočje Kiribati, kjer je posnel reportažo o tamkajšnjih prebivalcih in težavah, s katerimi se soočajo. Medtem ko v svetu Cirila cenijo zaradi njegove reportažne fotografije in osebnih projektov, je doma znan predvsem kot fotograf, ki se je podpisal pod marsikatero oglasno fotografijo, v katero se zazremo med listanjem tiskanih medijev ali jo srečamo na panojih med vožnjo po mestu. Nagrade sprejema skromno, pomenijo mu potrditev njegovega dela, odpirajo pa tudi vrata do novih projektov in novih ljudi.

Sestrica in bratec odličen trening Ciril je nagrade za svoje fotografije začel nabirati že kot šolar, s fotografijo pa se ukvarja že okoli deset let. Sploh prva leta so bila zelo intenzivna, pripoveduje o svojih prvih fotografskih poskusih. "Na srečo imam zelo fotogenična sestro in brata, kar naprej sem jima težil, da se gremo ven slikat. To pa je bil tudi moj najboljši trening." Njegovi začetki segajo prav v čas vzpona digitalne fotografije, ki mu je omogočala, da se je učil izredno hitro, obenem pa v fotografiranju zelo užival. Da se bo ukvarjal s fotografijo, ni vedel že od nekdaj. "Predvsem sem želel imeti svoj posel. Fotografija je bila sprva moj hobi, ko pa sem videl, da mi gre dobro in da bi od nje lahko tudi živel, se je vse poklopilo."

Že zelo mladega so ga odkrile oglaševalske agencije in tako se je začela njegova profesionalna pot fotografa. V tem obdobju je posnel veliko komercialnih fotografij, nato pa se je, tudi zato, da bi spet našel tisto, kar želi povedati in izraziti sam, vpisal na magistrski študij v London.

Iz urbanega Londona na Kiribati Med študijem reportažne fotografije v Londonu je spoznal življenje v milijonski prestolnici, kjer se vedno nekaj dogaja in imajo fotografi ogromno priložnosti za lovljenje trenutkov v objektiv. Za zaključni projekt je Ciril sprva navdih iskal med mladimi in njihovo kulturo, a ugotovil, da se je Londona naveličal in izbral projekt, ki ga je zares pritegnil – Kiribati.

"Tja sem šel, da naredim zgodbo, kar je tudi bistvo dokumentarne fotografije," o zahtevnem projektu pove Ciril, ki se je za pet tednov odpravil na otočje v Tihem oceanu, ki ga sestavlja 33 atolov in kjer bo po znanstvenih napovedih do leta 2050 življenje onemogočeno predvsem zaradi pomanjkanja pitne vode. "Želel sem predstaviti zgodbo otočja in njegovih prebivalcev in upam, da sem uspel ustvariti karseda relevanten dokument neke kulture in skupnosti v določenem trenutku."

"Naivno verjamem v moč fotografije" Prav s tem, ko je s fotoaparatom vsaj za tistih nekaj ujetih trenutkov otočje in njegove prebivalce za vedno iztrgal iz primeža neizogibnega uničenja, je naredil veliko. Njegovo reportažo so objavili številni priznani tiskani in spletni mediji in čeprav se zaveda, da je ta projekt le kaplja v morje grozeče realnosti podnebnih sprememb, mu takšni projekti pomenijo največ. "Moč fotografije se je morda v zadnjem obdobju res bistveno zmanjšala, sam pa še vedno – morda naivno – verjamem, da močna in izrazna fotografija lahko pritegne pozornost in gledalca pripravi do tega, da se zamisli."

"Svetu moraš jasno povedati kdo si, kaj si in kaj delaš" Zdi se, da so fotografije Cirila Jazbeca v domačem okolju že jasno prepoznavne, s svojim "grafičnim, dinamičnim, čistim in čim bolj čustvenim" slogom pa se je prikupil tako oglaševalcem kot kritikom in laični javnosti. "Večkrat pravim, da moraš k vsakemu projektu pristopiti, kot da je tvoj zadnji," delo po naročilu opisuje Ciril, ki se zaveda, da je tam zato, da naročniku pomaga doseči čim boljše rezultate. "Ne nazadnje je komercialna fotografija čista obrt."

"Ker je slovenski trg zelo majhen, se mu moraš pač prilagoditi, v tujini pa moraš zelo jasno povedati, kdo si, kaj si in kaj delaš," je prepričan Ciril, ki v Londonu večkrat obišče razne festivale, kjer so prisotni tudi uredniki in agenti. "Za svet si zanimiv le, če v tebi prepozna nekaj zelo zelo osebnega in pristnega." In prav zato skuša Ciril po prihodu iz Londona v kar največji meri unovčiti pridobljeno znanje in se izraziti prek drugačnih, osebnih projektov.

Fotografiranje kot film Dotaknila pa sva se tudi modne fotografije, saj je Ciril to zimo posnel čudovite fotografije za katalog pletenin Mimoods. "Modni svet me sicer precej odbija in nikoli se nisem zares ukvarjal z modno fotografijo," razloži. "Če pa je nekaj narejeno pristno in z dušo ter za projektom stojijo iskreni ljudje, ki delajo s srcem in se ne pretvarjajo, me to pritegne in z veseljem sodelujem." Čeprav sprva do ideje zadržan, je vabilo sprejel, saj mu je naročnik dal proste roke. V čarobnem okolju zasnežene pokrajine so tako posneli zelo naravne in dokumentarne fotografije.

"Pomembno se mi zdi, da si lokacijo prej ogledaš, oceniš svetlobo in predvidiš, kdaj in kje bo padala." Ciril pred samim snemanjem nariše tudi scenarij in poslika vse kadre, saj zaradi odgovornosti do naročnika le malo prepusti naključju. "Moraš imeti nek okvir, skozi katerega greš, kot pri filmu. Zastaviti si moraš zgodbo in se vnaprej pripraviti, saj se le tako lahko na samem prizorišču posvetiš subjektu in komunikaciji med sodelujočimi."

Popolno fotografijo je težko definirati, meni Ciril Jazbec. "Navdušujejo me fotografije Ryana McGinleyja, ki so včasih popolnoma zamaknjene in 'zablurane', obenem pa polne čustev in emocij in prav zato pritegnejo." In prav to tudi sam išče in skuša doseči, saj je prepričan, da morajo biti pri fotografiji v ospredju čustva, pristnost, preslikava "real lifa". "Fotografija je ne nazadnje le podoba, ki mora pritegniti pozornost čim več ljudi, ki ob njej zastanejo, se zamislijo in ne gredo kar takoj mimo."