Hana Karim: Nepredvidljive metamorfoze keramičnega nakita

Hana Karim je triindvajsetletno dekle, ki za razliko od mnogih svojih vrstnic prosti čas preživlja malce drugače – v svoji delavnici, kjer gnete glino, preučuje njeno prožnost, jo oblikuje v zanimive oblike, žge na nepredstavljivo visokih temperaturah, preizkuša glazure, lakira in brusi, in na koncu skrbno narejene dele sestavi v nakit. Nakit, ki s svojo prezenco očara in vzbudi pozornost. Tako kot Hana, študentka likovne pedagogike z željo po študiju oblikovanja nakita v tujini, sama.

"Keramika je muhasta"

Hana je nakit začela izdelovati že v osnovni šoli, le da je takrat posegala po precej bolj navadnih materialih, nizala je koralde in oblikovala iz fimo mase. Nato je odkrila keramiko, veliko bolj zahteven, a vendarle prečudovit medij, ki ga nikdar ne moreš do potankosti poznati. "Keramika je muhasta," pove Hana. A najbrž se ji je prav zato tudi prikupila. Z nenehnim preizkušanjem obnašanja gline pod vplivom toplote njenih rok in visoki vročini, ki ji je izpostavljena med žganjem, je z leti keramika postala Hanino izrazno sredstvo, "osnovna materija in vir ustvarjalne prakse," kot ji pravi sama. "Omogoča mi ogromno nepredvidljivih metamorfoz, ki me pri ustvarjanju privlačijo in so mi v izziv."

Koliko dela zahteva droben kos nakita, kot sta broška ali prstan, si ob ogledovanju Haninih izdelkov težko predstavljamo. Poleg časa, ki ga je treba vložiti v oblikovanje, je potrebno tudi veliko tehničnega predznanja. Hana navadno izdela več kosov nakita hkrati, saj bi bilo neekonomično žgati le dva ali tri kose. Vsak kos nakita se začne s skico. "Nato se kakšnega lepega sobotnega jutra usedem za mizo na našem vrtu ali ateljeju in mečkam, gnetem, kaj tudi razdrem in naredim kaj novega," svoj ustvarjalni proces opisuje Hana s svojim primorskim, natančneje ajdovskim naglasom. Ko se glina posuši na zraku, jo je nato treba žgati na temperaturi, ki doseže tudi 1000 stopinj. Po žganju Hana izdelke pobarva s posebnimi glazurami, zatem pa gredo izdelki še enkrat v peč – tokrat na višjo temperaturo.

Ko je oblikovanje drobnega nakita tudi naporno fizično delo

"Keramika zahteva drugačen način dela in tudi dobršno mero potrpežljivosti," opisuje Hana, ki, zanimivo, svoje kose nakita nosi zelo redko. "Le nekajkrat sem se vsega, od začetka do konca, lotila v enem tednu, saj je delo preprosto prenaporno." Tudi fizično. Predstavljate si drobno dekle za žgalno pečjo, delo na vročini, filigransko natančno barvanje z glazurami, brušenje in utrjevanje. "Med posameznimi fazami dela potrebujem nekaj časa, da se napolnim. Pri barvanju moraš biti recimo res natančen, da je sloj popoln. Zato si raje delo porazdelim tako, da žgem en, barvam pa naslednji konec tedna. Ne želim hiteti, da na koncu izdelek ne izpade površno. Tako lahko do končnega izdelka mine tudi par tednov."

Sledi še morda najzahtevnejši del, ko se oblikovalka loti sestavljanja elementov v nakit – ogrlico, broško, uhane ali prstan. Kdaj keramiki doda še kakšen element iz drugega materiala, v zadnjem času jo privlači predvsem perje. Tako se le redko zgodi, da je končni izdelek enak začetni skici, saj se Hana prepušča tudi trenutnemu navdihu. Muhavost in nepredvidljivost materiala, kakršen je glina, dajeta vsemu skupaj prav poseben čar, saj se pogosto zgodi, da iz peči pride nekaj povsem drugega od tistega, kar je vanjo položila.

Doslej je Karimova ustvarila dve kohezivni kolekciji, v lanskem letu kolekcijo Geometric/Organic, nazadnje pa kolekcijo Forminora, ki je bila predstavljena tudi na lanskem ljubljanskem Mesecu oblikovanja. Omenjeni kolekciji predstavljata vidnejši odmik od ustaljenega oblikovanja nakita k eksperimentalni formi, hkrati pa sta poklon sili narave kot pomembnemu sodelujočemu partnerju pri nastajanju Haninih del. "Sledim izčiščenim oblikam, ki pa kljub natančni obdelavi še vedno nosijo človeško noto, moj lasten prstni odtis. Moje delo izraža nedotakljive povezave med ustvarjalcem in snovjo samo; izraža moč narave in življenja, ki ga prinaša kreativni proces," pripoveduje mlada oblikovalka, ki svoj nakit predstavlja v dovršenem paketu, z zanimivimi fotografijami izdelkov, stajlingi in tudi s posebej oblikovano embalažo.

Tujina je vedno bliže

Hanin nakit je pozornost vzbudil tudi v tujini, saj so fotografije njenih izdelkov redne gostje na spletnih straneh, posvečenih sodobno oblikovanemu nakitu in keramiki. Čez meje pa kuka tudi oblikovalka sama. Trenutno s prijateljico, študentko arhitekture Teo Goljevšček, pripravljata linijo masivnega nakita, pri čemer pa Hana priznava, da je sam projekt precej eksperimentalen. Gre za malce bolj morbidno kolekcijo, nekakšne keramične človeške organe, pobarvane z metalnimi glazurami. Čeprav Hana tudi oblikuje nenavaden, pogosto masiven nakit, pa je ta linija nekaj povsem novega in drugačnega – tudi zanjo. "Kosi so veliko bolj masivni od vsega, kar sem delala doslej, nove so tudi glazure, vse je drugače." S Teo se nameravata s skupnim projektom prijaviti tudi na mednarodni modni natečaj International Talent Search, ki bi bila odlična odskočna deska za prihodnost.

Tudi sicer jo, predvsem želja po izobraževanju na področju oblikovanja nakita, vleče v tujino. Teoretičnih osnov pri nas, razen v zlatarski stroki, ki pa Hane ne zanima preveč, ni možno pridobiti. "Razmišljam, da bi za začetek za kakšen mesec odšla v Firence na tamkajšnjo akademijo, kjer imajo tudi smer oblikovanja sodobnega nakita. Rada bi se naučila teoretičnih osnov, izvedela več o materialih in tehnikah."

Toge, grobe oblike pretiranih dimenzij kot okras

A preden jo v tujina zamika za daljše obdobje, želi Hana dokončati vse obveznosti na fakulteti v Ljubljani. Počasi se pripravlja na pisanje diplome, ki bo, kajpada, govorila o nakitu. Glede na to, da študira likovno pedagogiko, ki se ustvarjalnih praks loteva po področjih, kot sta slikarstvo in kiparstvo, drugim, manj uveljavljenim praksam, pa ne posveča veliko pozornosti, bo tudi Hana nakit postavila v drugačen koncept. "Nakit bom preimenovala v objekt, ki sestoji, obstaja v odnosu do telesa. Ko pomislimo na nakit, si takoj zamislimo neko uporabno vrednost, a obsega mnogo več. Pisala bom o tej estetski, umetniški funkciji nakita."

In kakšno zgodbo želi Hana napisati s svojim nakitom? "Moj nakit je masiven in oblikovan kot skulptura, ki jo je mogoče nositi kot okras. Doseči, da toge, včasih celo grobe oblike pretiranih dimenzij služijo za krašenje človeškega telesa, je temeljni cilj in eksperiment mojega ustvarjanja."