Mare Filipič: Moja prva manekenka je bila Gisele Bündchen

Lahko mu rečemo kar dreser frizur. Mare Filipič je odraščal s škarjami v rokah, saj je salon, ki ga ima na Vodnikovi cesti, produkt družinskega podjetja. "Moj ded, moj oče in mama so bili frizerji. Ded Peter je brivstvo začel leta 1932, to tradicijo sta nato nadaljevala mama Vida in oče Marjan, ki sta me že pri rosnih devetih letih začela uvajati v zahtevnost frizerskega poklica. Že v osnovni šoli sem očetu čistil škarje in vodil brivnico pri 20 letih. In tako se je moja pot razvila v skupno," pove Mare, ki se je po tem, ko je v Londonu delal za frizersko verigo Toni & Guy, vrnil v Slovenijo in se odločil, da se iz rodnih Domžal preseli v Ljubljano. "Lokacija na Vodnikovi se je zgodila kot slučaj, a je bila posledica tega, kar sem se naučil na koreninah svojih prednikov, ti pa so me podprli pri moji izbiri. Veliko raznih poslov sem spoznaval, med drugim sem pri štirinajstih letih v Eti vlagal kumarice in se preizkusil v marsičem. Spodbujali so me tako, da sem odšel z mamo v London, prisostvoval v Italiji na frizerskih seminarjih in pokazal zanimanje za stvari. Oni so mi le predstavili ta poklic, vanj pa me niso silili," pove in zelo preprosto doda, da so ga k poklicu frizerja privabile ženske. "Kaj je lahko še lepšega v življenju kot osrečiti žensko, jo narediti zadovoljno."

Čudovit in suveren začetek Mare se zaveda, da je izobrazba gorivo, ki polni salon. Znanje, od različnih tehnik striženja do sposobnosti sušenja in spenjanja las, je pridobil v svoji dolgoletni karieri na modnih revijah po vsem svetu. Že pred leti mu je uspel veliki met: postal je del svetovne karavane, ki ustvarja in narekuje modne zapovedi blagovnih znamk, kot so Dolce & Gabbana, Chanel, Alexander McQueen in druge. Delal je za več kot 100 različnih modnih oblikovalcev. "Najprej sem se naučil obrti, pred letom 2000 pa sem razmišljal, kako bi dodal še več estetike." Hitro je ugotovil, da v Sloveniji manjka dodana vrednost pri obrti. "To prineseš od drugje. V Londonu sem ugotovil, da dodana vrednost prihaja iz potovanj in dela v tujini, na modnih revijah." In leta 2000 se je ta zgodba tudi začela. Njegova prva revija je bila Fendijeva v Milanu in njegova prva manekenka je bila danes svetovno poznana Gisele Bundchen. "Imel sem čudovit in suveren začetek. Zdaj aktivno delam že dvanajsto leto. A je težko priti v ta svet. Za to potrebuješ book, da ljudem pokažeš svoje delo." Skromno pove, da je tudi pri tem imel malo sreče. Poleg znanja, ki ga je dobil od staršev, si je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kupil šolanje v Londonu. "Nato sem nekomu pomagal pri reševanju testa in mi je ta oseba rekla, da naj jo pokličem, kadarkoli bom potreboval uslugo. Ko sem ob prelomu tisočletja vedel, kaj bi rad počel, je bila priložnost le en klic stran."

"Vse sem vlagal vase in v svoje znanje" Potovati po svetu in biti del velikih modnih zgodb in premikov se sliši čudovito, a Mare pravi, da to ni le garaško delo. "Kadar grem na teren, si rečem, da sem znova v letu 1988, ko sem bil v jugoslovanski vojski. Ko me zakupijo, da delam v New Yorku, mi kupijo letalsko karto in hotel, nisem lastnik svojega časa in beseda urnik zame ne obstaja. Človek, za katerega delam, si me lasti. Ob enih zjutraj grem spat, ob petih me zbudijo. Da delaš za nekoga, za katerega želi delati deset tisoč frizerjev na svetu, se moraš marsičemu odpovedati in to pomeni, da moraš za to tudi kaj dati. Na začetku sem moral sam financirati spanje v hotelih, prevoz – vse sem vlagal v sebe ... In tako je bilo, vse dokler naročniku nisem pokazal, da imam toliko znanja, da je zdaj on odvisen od mene," pove Mare, ki je znanje in disciplino podedoval od strogega očeta. "Kdor ne razume, da je, karkoli delaš v modi, suženjstvo, tega sveta ne pozna. Če želiš biti asistent Karla Lagerfelda, mu boš čistil tudi čevlje. Če boš hotel njegovo znanje, boš mu dal vse, kar želi. Pri nas je znanje gledanje čez ograjo k sosedu in znanja ne nasledimo. Zato pri nas ni pravega modnega sveta. Razumeti moraš sistem, družbeno lestvico, estetiko in sorazmerje časa in dela. Vse to je vgrajeno v eno preprosto delo, ko prideš na neko snemanje."

V Ljubljani si je naredil svetišče Mare ima podobno kot manekenka svojo agencijo, ki mu priskrbi posle. Ko jim pove, da ima čas, mu oni priskrbijo delo. Leta 2006 je agencija hotela, da se preseli v eno izmed večjih mest z razlogom, da ga ne morejo prodajati, saj je med hribi, kjer nihče ne ve, kaj dela. "Potem sem eno leto živel v Parizu. Če ne prihajaš iz mesta, kjer je bogata zgodovina friziranja, je težko prodajati, da imaš znanje. Zato sem se zdaj odločil odpreti svetišče, da imam nekaj, kar me vleče v Slovenijo. Majhen New York na petindvajsetih kvadratnih metrih." To svetišče je Mare pred kratkim odprl v Ljubljani in se imenuje Backstage ali v slovenskem prevodu Zakulisje. Je retrospektiva njegovega več kot deset let dolgega dela v zakulisju največjih modnih revij na tednih mode, del katerih hoče biti vsak, ki mu je moda vsaj malo blizu. "Vsaka modna revija pomeni drugo zakulisje, drugo vzdušje, prisotni so drugi ljudje, prostori, to sem želel vnesti v Ljubljano. Želim, da stranke občutijo drugačnost in izkusijo izkušnje, ki jih imam in sem si jih toliko časa nabiral."

O nasledstvu ne razmišlja, le upa lahko, da se zgodi Mare veliko časa preživi v tujini in zase pravi, da je prebivalec Evrope. "Stanujem in živim tam, kjer mi dajo boljše pogoje. Imam še sina in ženo in moram razmišljati še o njiju in o tem, kaj je dobro zanju," pove in doda, da njegova potovanja na štiriletnega malčka vplivajo, kolikor dovoli, da vplivajo. "Že pri letu in pol je bil v Ritzu na modni reviji. Poskušam ga vključiti v svoje delo, a ne na silo. Danes me vpraša, za katere oblikovalce delam, spoznal je vse najboljše frizerje in zna angleško, tako da se z nekaterimi tudi že pogovarja. O nasledstvu ne razmišljam, le upam lahko, da se zgodi. Če ne on, se bo pa pojavil nekdo drug, ki mu bom pomagal. Meni oče ni nikoli rekel, kaj moram pogledati, ampak me je le pripeljal nekam in nato sem si sam izbral, kaj me zanima."

Mareta neprestano snubijo, da bi odšel delat in živet v tujino, v svetovne modne prestolnice. "Govorim vse svetovne jezike in včasih res ne vidim razloga, zakaj bi ostal v Sloveniji. Tu nimam pravih sogovornikov in zato bežim tja, kjer jih imam. Popotniška strast me bo ves čas držala, saj se, ko delam na modnih revijah, učim obrti, ki je tukaj nikoli ne izvajam. Na našem tednu mode se na primer nikakor nisem mogel dogovoriti, da bi delal za kakšnega oblikovalca. Želeli so plačilo. Zastonj bi še delal, ampak plačal pa ne bi, to se mi je zdel največji absurd. Mojih dvanajst let izkušenj ni bilo pomembnih."