Špela Klara Jambrek: psihologinja in modna oblikovalka z vmesnim postankom na televiziji

Špela Klara Jambrek je po videzu odsev tistega dekleta, ki ga vidimo po televiziji, saj je njena dvojčica novinarka televizijske hiše Pop TV Polona Zoja Jambrek. Od tam pa dekle, ki za zdaj še skriva ogromno svojih oblikovalskih idej, tudi najbolj poznamo, saj je bila sama del medijskega prostora. "Televizija je bila Polonina želja in da se nisva ločili, sem šla z njo. Televizija mi je bila zanimiva, predvsem montaža, ko se poigravaš s sliko, v vodenju pa nisem nikoli uživala. Kot dvojčici sva poželi veliko zanimanja, ampak televizija ni bila nikoli načrtovana, to se je zgodilo."

Že od otroštva ljubiteljica lepega

Čeprav pravi, da v nasprotju z večino deklic ni nikoli preizkušala maminega rdečila za ustnice in čevljev s peto, je od nekdaj imela rada lepe stvari: "Vedno sem imela rada kaj narejeno po svoje, pa naj bo to obleka ali opremljena soba."

V pogovoru s Špelo imaš na trenutke občutek, da zre globoko v tvojo notranjost, ki jo preučuje, in občutek ni čisto nepravilen, saj je Špela po poklicu tudi psihologinja: "Pri 17 letih sem se odločila, da me zanima oblikovanje, ampak najprej sem šla – malce tudi na prigovarjanje staršev – naredit šolo in najbližja se mi je zdela psihologija. Vendar je oblikovanje ostalo moja strast." Špela pove, da na njenem kavču ne bo mogoče ležati in se zdraviti, saj se je po doživetih izkušnjah iz šole načrtno umaknila iz psihologije: "V vlogi zaupnika se še kar vidim, kaj več pa ne. Mi je pa psihologija dala ogromno za oblikovanje, zato pri meni ne boste videli metuljčkov in takšnih reči. Za zdaj ni na vidiku vesele kolekcije. Psihologija mi je v velik navdih."

Oblikovanje je njena ljubezen, a očitno je potrebovala nekaj časa, da je ta ljubezen dovolj dozorela, zato se je po končanem študiju psihologije vpisala še na Naravoslovnotehniško fakulteto, in sicer na Oddelek za tekstilstvo. Tudi ta študij je dokončala in dal ji je kar nekaj popotnic za na pot. Na preteklem slovenskem tednu mode, ki je potekal v ljubljanskem Kinu Šiška, je predstavila končni šolski projekt, ki ga je poimenovala Fly – Muha: "Ideje vedno jemljem iz psihičnih stanj, potem so pa vedno simboli. Muha je bila simbol. Od nekdaj mi je bila zanimiva in ko sem si prebrala, kaj pomeni, sem ugotovila, da je lahko frustrirajoča, po drugi strani pa tudi zelo prečiščevalna. To mi je pri njej privlačno."

Z žalostnimi punčkami do sodelovanja

Zaradi njenega odkrivanja podzavesti pri njenih ustvarjanjih ne bo dosti metuljčkov, kot se sama izrazi, ampak bolj zamorjena scena, ta njena prepoznavna temačnost pa jo je pripeljala tudi do zadnjega sodelovanja z Urško Habjan, s katero sta izdelali medaljone. "Povezala naju je Manja Plešnar, ker ji je Urška rekla, da išče nekoga, ki bi risal skice žalostnih punčk, podobnih gejšam." Z Uršo sta se dobro ujeli in Špela ne izključuje ponovnega sodelovanja. Pri ustvarjanju je imela popolnoma proste roke, končni izdelek pa je nastal v le treh tednih od prvega dogovora. Medaljoni so zdaj na prodajnih policah in prvi dan so se že prodajali, kar je bil tudi Špelin prvi prodani kos. "Občutki so odlični," nam z iskrenim nasmehom na obrazu zaupa, kako je prodati svoj izdelek.

Oblikovalka še nima svojega "show rooma", kjer bi predstavljala svoje dizajnerske mojstrovine. Pravi, da povpraševanje je, ko se nekje predstaviš, tako kot se je predstavila na tednu mode, kjer je bila deležna zelo pozitivnih kritik. "Ustvarjam nove kose, a ne kolekcije. Zame je dizajn zelo širok spekter, potem pa izbiram medij izražanja." Tako je na zadnje ustvarjala skice, prihodnost pa ji bo lahko prinesla nekaj novega.

Vsak ima svoj prvi neposrečen kos

Špela si ne dela iluzij: "Trenutno hobi prerašča v delo. Za zdaj še veliko delam kot modna stilistka, saj so mi stilske zgodbe zelo blizu." Zaradi trenutnega dela, saj je pri reviji Story urednica mode, so sanje po dopolnitvi oblikovalskega znanja v tujini le sanje: "Zdaj ne morem kar iti, ker imam tukaj delo. Drugače bi bilo, če bi bilo to študijsko življenje." Je pa zato pred kratkim obiskala tedenski tečaj na Saint Martinu, a pravi, da ji ni dal veliko, saj je bil prekratek. Da bi svoje izdelke prodajala na neki znani ulici v kakšni modni prestolnici, še ne sanja: "Zagovarjam načelo, da se najprej uveljaviš lokalno in šele potem globalno, zato o tem še ne razmišljam." Doda, da ji je London zelo všeč, a za zdaj bo v otoško mesto hodila le po nakupih.

Njena prva neposrečena obleka je nastala med študijem, v podporo pa jo je odkupila njena sestra dvojčica: "Narediti smo morali rekonstrukcijo srajce in naredila sem oblekico iz srajce, ki je bila poslikana z jabolki. Na lutki, ko je bilo vse speto z bucikami, je bila videti odlično, a ko je bila sešita, ni bilo tako. No, sestra je plačala delo in zdaj je njena, ampak je ni nikoli oblekla." Je pa zato pred dvema letoma njeno kreacijo oblekla Ota Roš za rdečo preprogo Viktorjev, a Špela je bila kljub ponosu tudi kritična: "Občutki so dobri, ampak ko me mine prvo zadovoljstvo, začnem gledati in ocenjevati, kaj nisem dobro naredila in kaj bi lahko popravila."

Špela svojih kreacij ne šiva sama, saj se ji zdita oblikovanje in šivanje kot arhitektura in gradbeništvo: "Preveč sem natančna. Zelo me moti, če šivi niso natančni. Težave imam že, če kupujem oblačila pri nizkocenovnih znamkah, kjer so postrani šivi. Zato imam šiviljo, ki je veliko bolj natančna, in s tem ne izgubljam časa, ampak raje ustvarjam."

In kje se vidi čez deset let? V oblikovanju, ki mu pušča odprta vrata, zato se na medij izražanja ne bo ozirala.