Motnje hranjenja in vpliv družine

Kažejo se kot neobičajna vedenja v odnosu do hrane, za njihovim površjem pa stoji neustrezno čustvovanje. Uvrščamo jih med duševne motnje, ob njih pa se pri oboleli osebi praviloma pojavijo še druge duševne težave, predvsem depresivnost in tesnobnost. Motnja hranjenja nastane postopno in je kar nekaj časa neprepoznavna tako obolelemu kot njegovi okolici. Pomembno vlogo pri razvoju bolezni imajo neustrezni vzorci in odnosi znotraj družine. Posledice motnje so seveda na začetku neznatne, kasneje pa lahko precej hude in celo tragične.

Katere motnje hranjenja poznamo?

Poleg naštetih poznamo še kar nekaj drugih manj specifičnih motenj hranjenja. Trenutno pa sta najbolj aktualni in v porasti motnji ortoreksija (bolestna obsedenost z zdravo prehrano) in bigoreksija (stalna zaskrbljenost zaradi premajhne mišične mase, tudi če je ta izrazito velika, in preokupacija s specifičnim hranjenjem in telesno aktivnostjo za pridobivanje mišične mase).

Kje so vzroki za motnje hranjenja? Nastanek motenj hranjenja je multifaktorski, gre za preplet več dejavnikov, ki se kažejo v neustreznih navadah hranjenja. Med pomembnejše faktorje štejemo:

1.Biološko–genetski dejavniki tveganja: prevelika telesna teža ob rojstvu in v otroštvu, nagnjenost k specifičnim osebnostnim tipom (kompulzivno-obsesivni tip) ter mati kot predhodni nosilec motnje hranjenja (12-krat večje tveganje pri anoreksiji in 4-krat večje tveganje pri bulimiji).

2.Psihološki dejavniki tveganja: perfekcionizem kot osebnostna značilnost, nerealna pričakovanja do sebe in drugih, slabo samovrednotenje in vrednotenje lastnih uspehov, črno-beli način vrednotenja sveta in sebe, vedenje močnega posameznika, ki je neskladno z notranjim doživljanjem nemoči, nevrednosti in žrtve, težave na področju identitete ter s tem dovzetnost za vpliv širše zunanje okolice, strah pred kritiko ter nezmožnost ustreznega izražanja negativnih čustev.

3.Socialni dejavniki tveganja: z videzom obsedeni prijatelji, partnerji, vrstniki, idoli in pomembni predstavniki na področjih, za katere se oseba zanima (npr. ples, gledališče, manekenstvo ipd.), ki s svojimi stališči vplivajo na tak način vedenja.

4.Kulturološki dejavniki tveganja: ideali o suhosti in popolnosti v zahodnem svetu, nezdrave in neredne prehranjevalne navade ter pomen obrednosti in kulture hranjenja znotraj določene kulture.

5.Mediji kot dejavniki tveganja: dostopnost do medijev in njihova razširjenost ter vsebine, ki reklamirajo suhe in »telesno popolne« ljudi, katere podobe zlorabljajo v komercialne in promocijske namene.

6.Družinski dejavniki tveganja: bolezni znotraj družine, neustrezna vzgoja, stališča do hrane in videza ter vzdušje v družini.

Kaj lahko storimo v družini? Družina kot osnovna celica lahko v največji meri prispeva k zdravemu razvoju in preventivno vpliva na ustrezen odnos do hranjenja. V ta namen je potrebno upoštevati naslednje dejavnike tveganja:

• Kronične telesne in duševne bolezni v družini povzročajo pri otroku in mladostniku občutek negotovosti in pomanjkanje varnosti. Ob ignoriranju teh občutkov in neustrezni komunikaciji ter prepuščanju, da nastalo situacijo rešuje sam, lahko razvije vzorce tolažbe in zmanjševanja tesnobnosti z neustreznim hranjenjem.

• Neustrezen partnerski odnos med staršema, ki se kaže v stalnih prepirih, nadvlado enega od partnerjev, nasiljem ipd., pušča pri otroku sporočilo o nelagodnosti in nezaupanju v intimne vezi. Zaradi teh težav lahko odraščajoča oseba doseže z neustreznim hranjenjem takšno zunanjo podobo, ki ni privlačna za nasprotni spol, in se na ta način izogiba intimnim stikom.

• Neustrezno starševsko ravnanje, ki se lahko kaže v pretiranem razvajanju in varovanju otroka ali pa v prezahtevnem ravnanju in nalaganju odgovornosti, ki jih otrok še ne zmore. Ponavadi je otrok postavljen v vlogo posrednika, razsodnika, pogajalca in/ali pomirjevalca napetosti med staršema. Pretirana razvajanja in varovanja otroku ne omogočajo izoblikovanja samozaščitnih mehanizmov v odnosu z ljudmi – hrana tako postane oblika tolažbe in nadomestek prijateljstva. Pri prezahtevnih odgovornostih pa način hranjenja postane oblika tolažbe ob stresu ali upor proti prevelikim zahtevam in preusmeritev pozornosti nase (npr. anoreksija).

• Emocionalno hladni in odsotni ter zahtevni starši, ob katerih ni dovoljeno izražati svojih težav in strahov (ali pa ti za njih niso nepomembni), ob tem pa pričakujejo velike uspehe otrok (ni nujno, da so ta pričakovanja ubesedena, dovolj je že, da jih otrok prepozna kot zahteve). Takšni otroci svoje težave pogosto začnejo reševati s kontroliranjem svoje prehrane in teže ter s tem začno dosegati lastni uspeh.

• Precenjevanje fizičnega videza staršev, tako pri sebi kot pri otroku, četudi samo v šali. Takšne opazke in vrednote v družini pomembno vplivajo na otrokove standarde telesnega videza, ki pa se zaradi pritiska najbližjih pomembnih oseb pogosto precej deformirajo (precenjujejo).

• Diete v družini (predvsem materine) seveda niso dober popotnik za razvijajočega se otroka, saj so vedenjski vzorci najbližjih zanj izredno pomembni.

• Uporaba hrane kot vzgojnega pripomočka ni ustrezna, ne pri nagrajevanju, ne pri kaznovanju. Prav tako se pri skupnih obrokih ni dobro pogovarjati o neprijetnih rečeh, ki gredo na račun otroka, saj se bo ta sčasoma začel izogibati obrokom, da se ne bi počutil neprijetno in šikanirano.

• Prepoved hranjenja s »slabo« hrano (slaščice, hitra prehrana ipd.) lahko pripelje do hranjenja skrivaj in tudi v času, ko otrok ni lačen.

• Neustrezna komunikacija med starši in otrokom, v katero sodijo predvsem »dvojna sporočila«, ko eno govorimo, pokažemo pa ravno nasprotno. To otroka spravlja v veliko negotovost in zmedenost ter povzroča stalno napetost, za katero postane hrana (kot primarno sredstvo) izvor potešitve ali zavrnitve.

• Duševne, telesne in spolne zlorabe, ki jih odrasli zakrivijo nad otrokom. Otrok ponavadi krivdo za dejanja odraslih proti njemu išče v sebi in se ob tem počuti umazanega, slabega in nevrednega. Tovrstni občutki se pogosto preusmerijo v težave z neustreznim hranjenjem (zavračanje, prenajedanje in bruhanje).