Hči ima anoreksijo

Vsi, ki bi radi Matjaža Copaka vprašali za mnenje, mu lahko svoja vprašanja pošljete na naslov psiholoski.nasveti@siol.net.

Odgovarja Matjaž Copak, univ.dipl.psiholog, specialist klinične psihologije

Spoštovana.

Težave, ki jih opisujete, so običajne pri tovrstni motnji. Ponavadi so starši usmerjeni predvsem na zunanji simptom, torej hranjenje. Način hranjenja je posledica in ne vzrok motnje, zato s posegom v hranjenje večinoma utrjujemo nastalo vedenje. Na razvoj anoreksije vpliva več dejavnikov, ne le eden, kot je dostikrat zmotno prepričanje, vsekakor pa je anoreksija čustvena motnja. Zaradi tega je praviloma potrebno dolgotrajnejše psihoterapevtsko zdravljenje. Dejavniki, ki vplivajo na nastanek, so vezani predvsem na osebnostne lastnosti, kot so perfekcionizem, kompulzivno-obsesivne lastnosti, težnja po pretirani kontroli, izogibanje neugodju, zaprtost vase in predvsem nizka samopodoba. Od družinskih značilnostih so se kot pomembni pokazali predvsem dejavniki pretirane zaščite in omejevanja razvoja samostojnosti, brezkonfliktnost in čustvena hladnost v družini, spodbujanje neustreznih vzorcev prehranjevanja v družini, zloraba hrane v namen vzgoje ter tesnobnost v navezavi do pomembnih ljudi v družini. V ozadju anoreksije nervoze so predvsem hudi emocionalni občutki krivde.
V začetnih fazah motnje, ki lahko trajajo tudi več let, je zniževanje telesne teže obolelega osnovni način gradnje »ustrezne« samopodobe, ki vsebuje občutke kontrole hranjenja in telesne teže. Ker je opisano vedenje osnovni motiv oziroma cilj, bo vsak poseg v to sprožil izrazito obrambo področja, ki ga oseba z anoreksijo v popolnosti obvladuje. Če se želite hčerki približati in ji pomagati pri reševanju oziroma sprva sploh prepoznavanju tovrstnih težav, bo treba najprej utrditi čustveno vez med vama ter med preostalimi člani družine. Ob tem ne pritiskajte na njo in ji ne vsiljujte svojih pogledov na njen videz in aktualna vedenja. Lahko pa izrazite skrbi in čustva, ki jih ob tem doživljate. Poskušajte ne obtoževati, ampak predvsem vzpostaviti pristnejši in intenzivnejši odnos. Šele ko vam to uspe, lahko preidete na predloge o strokovni pomoči. Vsekakor si boste za to morali vzeti veliko časa, zelo priporočljivo pa bi bilo, da se v zdravljenje vključi tudi oče. Šola ob vsem tem lahko počaka, saj tovrstna dekleta ponavadi nimajo večjih težav pri motivaciji za učenje (praviloma so še prezahtevne do lastnega šolskega dela in uspeha).

Lep pozdrav
Matjaž Copak