Odvisnost od prepovedanih drog – bolezen ali razvada?

Pomislite na to, da je narkoman, da je len, da noče v službo, da živi od socialne podpore, ali se vam morda smili, ker pomislite, da mogoče nima doma, staršev, ali pa jih ima, pa jim ni mar zanje, mogoče so ga celo preveč razvajali in zato ni čudno, da jemlje drogo? Veliko ljudi meni, da je odvisnost samo slaba navada, ki se jo da odpraviti, če si to le dovolj želimo. Žal odvisnost ni samo razvada, temveč tudi bolezen, ki spremeni strukturo in delovanje možganov zasvojenca. Gre za proces, ki se razvija in poglablja; v začetnih obdobjih prevladujejo ugodni učinki drog, kasneje pa zasvojeni za dosego istega učinka potrebuje vedno več droge.

Zakaj želja po prenehanju jemanja droge ni dovolj za uspešno vzdrževanje abstinence? Odvisnost je kronična bolezen, kar v medicinskem jeziku pomeni, da traja več kot pol leta. Kronično ne pomeni neozdravljivo, dejstvo pa je, da je prognoza vseh kroničnih bolezni približno enaka: tretjina bolnikov se z ustreznim zdravljenjem dobro zazdravi, druga tretjina ima obdobja zazdravljenja z občasnimi ponovnimi izbruhi bolezni, tretjina pa ima slabo prognozo s pogosto prisotnimi težavami (tu je veliko tudi samomorov, predoziranj, nasilnih smrti in okužb). Želja in pripravljenost tako lahko zadostujeta za vzpostavitev abstinence (vzdržnost od vseh drog), ne pa tudi za njeno vzdrževanje. Zdravljenje odvisnosti je proces, pri katerem mora zasvojenec najprej prepoznati, da je zasvojen, se odločiti za spremembo, to izpeljati ter se jo naučiti in imeti moč jo obdržati.

Kdaj nekdo postane odvisen?

Bolezen odvisnosti opredeljujemo kot neprilagojeno obnašanje, povezano z uporabo dovoljenih (alkohol, tobak) ali nedovoljenih (trava, heroin, kokain …) drog, ki pripelje do znatnih poškodb organizma ali drugih osebnih težav, prepoznava pa se na podlagi treh (ali več) kriterijev, če se ti pojavijo kadarkoli v istem enoletnem obdobju. Glavni kriteriji, po katerih ocenjujemo bolezni odvisnosti, so: • Posameznik ima potrebo po znatno povečanih količinah droge, da bi dosegel zaželen učinek; ista količina droge ne zadostuje več. • Pojavijo se tipični znaki abstinenčne krize, ki se na zunaj lahko kažejo kot vročina, potenje, krči po telesu. • Drogo uživalec pogosto jemlje v večjih odmerkih ali daljši čas kot je prvotno načrtoval. • Prisotna je trajna težnja ali neuspešno prizadevanje po zmanjšanju ali kontroliranem jemanju droge. • Največji del časa se porabi za dejavnosti, povezane s priskrbo droge, njeno uporabo ali okrevanjem od njenih učinkov. • Zaradi uživanja droge prihaja do prekinitve ali zmanjšanja pomembnih družbenih, poslovnih, šolskih ali rekreacijskih dejavnosti. • Čeprav uživalec ve, da ima trajne in ponavljajoče se duševne in telesne težave, ki jih je verjetno povzročilo ali poslabšalo uživanje droge, nadaljuje z njeno uporabo.

Osnovna opisna značilnost bolezni odvisnosti je želja, da bi posameznik zaužil drogo, želja pa ponavadi prehaja v potrebo (prisilo). Mogoče najbolj opazna značilnost bolezni pa je vztrajanje pri uživanju droge kljub očitnemu slabšanju zdravja.

Tako kot pri drugih vrstah kroničnih obolenj tudi pri bolezni odvisnosti ne moremo govoriti o enem samem dejavniku, ki bi povzročil razvoj bolezni. Gre za medsebojen vpliv človekovih bioloških in psihičnih danosti, ki se prepletajo s socialnimi dejavniki ter učinki drog. Več dejavnikov tveganja je prisotnih, globlja je odvisnost. V prvo skupino dejavnikov tveganja uvrščamo osebnostne lastnosti posameznika. Ljudje smo si različni, vsakega posameznika opredeljuje njemu lasten skupek osebnostnih lastnosti. Določene lastnosti pomenijo večje tveganje za začetek jemanja droge in te so na primer: • nestabilnost čustev in razpoloženja (določeni posamezniki so nagnjeni k večjim nihanjem v počutju, hitro menjajo razpoloženja, določeni pa so razpoloženjsko stabilnejši), • izrazita občutljivost na učinke drog (nekaterim posameznikom droga enostavno bolj ustreza kot drugim), • nizka samopodoba, slabo mnenje o sebi, • pomanjkljive zmožnosti komunikacije, • nezmožnost izražanja čustev in potolažiti sebe v stanju obupa, • preziranje socialnih norm, uporniška narava, • nezmožnost uspešnega razreševanja sporov.

Poleg osebnostnih lastnosti so pomembni tudi dejavniki, ki so povezani z okoljem, v katerem posameznik živi. Glavni rizični dejavniki v okolju so: • vzgoja (nedosledna popustljivost ali pa pretirano kritiziranje, vzbujanje občutkov krivde), • pogled staršev na vlogo drog (alkoholizem v družini), • nezaposlenost, zelo slabi materialni pogoji v družini, • nestabilne, razbite družine, • nasilne družine, • pritisk vrstnikov, • vedno lažja dosegljivost nedovoljenih drog.

Kateri so glavni vzroki za razvoj bolezni odvisnosti?

Dodatne težave pri bolezni odvisnosti se pojavijo, če ima posameznik bolezni odvisnosti pridruženo še psihično težavo. Najpogosteje se pojavljajo naslednje težave: anksioznost (tesnobnost), depresivnost (globoka žalost), čustvena neuravnovešenost. V primeru, da se posameznik odloči za zdravljenje bolezni odvisnosti, je potrebno, da zdravi tudi svojo dodatno težavo, ki je pogosto glavni vzrok za jemanje droge. Tako je na primer pomembno, če je nekdo depresiven, da se poleg prenehanja jemanja droge in zdravljenja bolezni odvisnosti, zdravi tudi za depresijo, sicer je velika verjetnost, da se bo jemanje droge kmalu ponovilo.

Kako se bolezen odvisnosti razvija? Sprva je pri posamezniku, ki vzame drogo, pomembno, da počne nekaj posebnega, prepovedanega, drogo jemlje le v svoji družbi, občasno, enkrat ali dvakrat na mesec. Kasneje ni več glavno vznemirjenje, ampak želja preraste v potrebo po drogi, jemanje postane pogostejše, tudi večkrat dnevno, opazne so spremembe v vedenju, spremenjenih telesnih značilnostih, jemanje ni več omejeno samo na določene kraje, posameznik jemlje kjerkoli, tudi doma in to čedalje težje tudi skriva.

Eksperimentiranje Če bi bolezen odvisnosti razdelili na posamezne faze, bi prvo lahko poimenovali eksperimentiranje. Za to prvo obdobje je značilno: • Radovednost in želja preizkusiti se v nevarnostih ter pritisk skupine vrstnikov. • Pomembno je vzburjenje, ki ga prinaša takšno vedenje, ne učinek in navdušenost nad izkušnjo, ki je prvih nekajkrat pogosto neprijetna. • Pojavi se uporniško vedenje do staršev, avtoritet, hitro menjavanje razpoloženja, prostaško obnašanje, neodgovornost do raznih obveznosti. V tej fazi se redko pojavijo telesne spremembe.

Socialna raba Svojci v tej fazi pogosto še ne opazijo sprememb, saj uživalci jemanje droge spretno skrivajo, uživanje je povezano z določenimi kraji in pripada njihovi subkulturi. Glavne lastnosti tega obdobja so: • Posamezniki že prepoznavajo spremembe vedenja in razpoloženja, ki se po učinku droge porazgubi. • Pogosto še ne občutijo nikakršnih težav, čeprav se utegnejo pojaviti preveliki odmerki (overdose), • Ker dostikrat še kontrolirajo svoje življenje, vedenja ne prepoznavajo kot ogrožujočega, ne verjamejo v negativne posledice drog, opozoril ne jemljejo resno (pogosto slišimo izjave: "Meni se to ne bo zgodilo! Ne bom se navlekel!"). • V tej fazi posamezniki že začnejo kupovati drogo, svoje početje sicer še lahko uspešno prikrivajo, vendar se od bližnjih umikajo in čustveno oddaljujejo. • Lahko se pojavijo prvi znaki amotivacijskega sindroma (predvsem pri kajenju trave), kot so lažja depresija, izguba interesov in vsakršne motivacije.

S pomočjo droge posamezniki iščejo, kako droga vpliva na njihovo vedenje in čustvovanje (kako zavreti ali spodbuditi posamezna vedenja in čustvena stanja), zato je dobro ugotoviti motiv, ki uživalca drog vodi pri iskanju. Prvi motiv je lahko hedonističen, kar pomeni, da posameznik s pomočjo droge išče občutke ugodja, sproščenosti. V tem primeru je potrebno posameznika naučiti novih poti iskanja ugodja in zadovoljitve (kaj ga v življenju zanima, s čim se rad ukvarja, kaj ga sprošča). Drugi motiv pa je lahko kompenzacijski, kar pomeni, da posameznik uživa drogo z namenom, da bi potlačil stres in neprijetna čustva. Posamezniku, ki jemlje drogo, da bi pozabil na svoje težave, je potrebno pokazati, kako težave preprečevati, razreševati ali živeti z njimi drugače.

Odvisnost Ko se bolezen razvije do zadnje stopnje, uživalec izgublja samonadzor, droge uravnavajo njegovo življenje. V tej fazi uživalec jemanja drog ne skriva več, je depresiven in vidno zanemarjen. Ključna je prilagoditev; čustveno stanje se po prenehanju učinka droge ne vrne v normalno, ampak rahlo depresivno stanje, pojavijo se težave z zbranostjo, motnje spanja, nemir. Uživalec prepoznava razvijajočo se odvisnost, postavlja si pravila, ki se jih ne more držati. Pojavi se obsedenost z željo po drogi, edini odnos, ki ga uživalec zmore, je odnos z drogo. Šele v stanju globoke odvisnosti uživalci ponavadi poiščejo pomoč. Pogosto navajajo sram in obup, misli na samomor, težave s policijo, zanemarjenost, obolevanje, nesposobnost nadziranja lastnega vedenja, kar skušajo nadomestiti s tem, da nadzirajo druge.

Zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog

Programe, ki nudijo pomoč odvisnim od prepovedanih drog delimo na nizkopražne in visokopražne. Nizkopražni programi so namenjeni tistim uporabnikom, ki še ne zmorejo vzpostaviti abstinence. Namen teh programov je zmanjševanje škode, ki jo povzroča uživanje drog. V tovrstne programe vstopajo posamezniki, ki še niso motivirani za spremembo, se pa zavedajo nevarnosti okužb, predoziranj in želijo drogo jemati bolj "varno" (čist pribor, možnost prenočišča). V Sloveniji poznamo kar nekaj nizkopražnih programov (Stigma, Društvo Real, DrogArt). Visokopražni programi (terapevtske skupnosti, kot so na primer Projekt Človek, komune, Center za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog) so usmerjeni v abstinenco in so namenjeni tistim uživalcem, ki želijo uživanje drog popolnoma opustiti. Gre za dolgotrajne programe (2–5 let), njihov osnovni princip dela pa temelji na spodbudi k spremembi življenjskih navad.