Poroka v cerkvi

Potem ko so ljudje že zbrani v cerkvi v pričakovanju svečanega dogodka in ko se ženinu pred oltarjem pridruži še nevesta v belem, se začne cerkveni poročni obred. Svečanost z določenim cerkvenim protokolom, ki ima v bistvu zelo preprosto zgradbo. Na samem začetku obreda, potem ko župnik nagovori vse prisotne, postavi ženinu in nevesti nekaj ustaljenih vprašanj. O tem, ali sta prišla sklenit zakon v popolni svobodi in zavesti, brez prisile; ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati. Oba odgovorita na zastavljena vprašanja in če želita, lahko še kaj sama povesta oziroma dodata. Predstavita lahko tudi svoji poročni priči in pojasnita, zakaj sta ju izbrala in kaj od njiju pričakujeta. (Poročni priči s svojo prisotnostjo potrdita veljavnost sklenitve zakona in naj bi spremljala zakonski par skozi življenje ter mu stala ob strani predvsem takrat, ko se zakonca srečata z različnimi življenjskimi težavami).

"Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči"

Kasneje sledi najpomembnejše vprašanje, ki ga župnik najprej postavi ženinu in potem še nevesti. Vsi dobro vemo, kako se glasi in kakšen je pričakovani odgovor. Ko oba odgovorita pritrdilno, je zakon sklenjen. Po tem dejanju si mladoporočenca podata desni roki (to pomeni, da sklepata med seboj pravno dejanje in tudi to, da se izročata v roke drug drugemu na njuni skupni poti skozi življenje), ki ju župnik simbolično ovije s štolo in nanju položi svojo roko z besedami: "Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči". S tem, ko duhovnik ovije štolo (del mašnega oblačila v obliki širokega traku, ki ga mašnik nosi okoli svojega vratu) okoli rok ženina in neveste, v imenu Cerkve potrdi njuno dejanje. Štola, ovita okoli desnic, ki si ju podata ženin in nevesta, je po izročilu znamenje pravnomočnosti, simbolno pa predstavlja oblačilo nesmrtnosti. Mladoporočenca sta ovita v božjo ljubezen.

Prstan - simbol ljubezni in zvestobe

Sledi župnikov blagoslov poročnih prstanov in za mnoge eden najlepših trenutkov poročnega obreda – izmenjava prstanov. Ženin je tisti, ki ob besedah: "Sprejmi ta prstan v znamenje moje ljubezni in zvestobe," prvi da nevesti prstan na roko. Enako stori tudi nevesta. In če poročni obred ni vključen v mašo, sledi poročni blagoslov, ki je tudi zaključni del poročnega obreda. In še malo prej zaročenca sta zdaj mladoporočenca, ki sta drug drugemu v cerkvi podarila trajno ljubezen in zvestobo.

Pri cerkveni poroki je zelo pomembno tudi to, kdo vodi obred in kako bo obred izveden. Če župnik dobro pozna bodoča mladoporočenca, lahko pripravi lep in poseben govor o njunem življenju pred poroko in po poroki. Obred je lahko bolj topel, prijazen in zato tudi nepozaben. Vendar v vsakem primeru, ne glede na izvedbo samega obreda, ima cerkvena poroka zelo močan pomen. To je sveta poroka (pri poročnem obredu zaročenca podelita drug drugemu zakrament zakona), združena s pomočjo Boga, zato je tudi ločitev skoraj nemogoča (cerkvena ločitev ne obstaja). Cerkvena poroka se zato lahko sklene samo enkrat v življenju in za vse večne čase (poglavitni lastnosti zakona sta enost in nerazvezanost). Načeloma. Izjem naj ne bi bilo, razen v primeru, ko se lahko dokaže ničnost zakona. O tem mogoče kdaj drugič.