Ženitni posredniki nekoč

Popolnoma normalno in edino pravilno je, da si partnerja/partnerico izberemo sami, da je srce tisto, ki odloča, in ne volja naših staršev ali družbe, ki bi nam izbrala primernega partnerja. Da se poročimo z osebo, ki smo si jo sami izbrali, kar se nam danes zdi samoumevno, v še ne tako daljni preteklosti ni bilo nekaj povsem običajnega. Nekoč je veljalo splošno sprejeto družbeno pravilo, da se bogati poročajo z bogatimi, revni z revnimi, pač svojemu stanu, ugledu in premoženju primerno. Tako je bilo in ljudje so ta nenapisana družbena pravila spoštovali. Bogat kmet je iskal nevesto z bogato balo, torej z bogate kmetije, in ljubezen pri tem ni igrala ravno pomembne in odločilne vloge (poznate rek, da se grunt z gruntom ženi). Nikogar niti ni zanimalo, ali bo zakon srečen ali ne. Pomembno je bilo, da je bila partija ugledna in premožna. Če se je ljubezen med zakoncema sčasoma razvila, odlično, če ne, pa je bilo tudi v redu, saj se z ljubeznijo v zakonu takrat nihče ni prav posebno ukvarjal. Pomembno je bilo, da so se pri hiši rodili otroci, dediči premoženja, in življenje je teklo dalje.

Seveda so se nekateri pari najprej zaljubili, in če sta bila oba premožnega stanu, nihče ni nasprotoval poroki. Težava je nastala, če sta bila mlada zaljubljenca različnega stanu; takrat je bilo malo verjetno, da bo njuna zgodba doživela srečen konec v obliki poroke. Če starši v domačem okolju niso "prepoznali" pravega kandidata ali kandidatke za poroko in če ljubezen ni našla svoje poti, so pri iskanju ustreznega moža/žene pomagali t. i. ženitni posredniki. To za tiste čase ni bilo nič nenavadnega, saj je bilo na podeželju ženitno posredništvo pomembna in splošno razširjena dejavnost, katere cilj je bil najti zakonskega partnerja iz iste ali višjih družbenih plasti, prav tako pa tudi omogočiti poroko osebam iz nižjega stanu. To so bili ljudje (moški in ženske, sejmarji, godci, berači, vandrovci …), ki so se veliko gibali po bližnji in daljni okolici in bili na "tekočem" s takšnim in z drugačnim dogajanjem. Bili so nekakšni dobrodošli prinašalci novic oziroma podatkov, kje bi se "izplačalo" ženiti in kakšno je premoženjsko stanje fanta ali dekleta, godnega za ženitev oziroma poroko. In če so bili pri svojem "pobiranju podatkov" uspešni, so za svoje delo prejeli tudi plačilo. Danes, v modernih časih, so te ženitne posrednike s podeželja nadomestile številne ženitne posredovalnice, ženitni oglasi v tiskanih medijih in vedno aktualnejše iskanje partnerja prek interneta. Je pa zanimivo vedeti, da so ta institut "iskanja ustreznega partnerja prek tretje osebe" poznali že naši predniki, ki so tudi tako našli tisto, kar so iskali – dobro partijo za svojega sina ali hčer.