Bilo je nekoč in bilo je tako ...

Hrana je že vnaprej naročena in pripravljena, za zabavo poskrbijo izbrani glasbeniki. A včasih je bilo vse drugače. Tudi poroke, ki so bile bolj domače.

Poroka nekoč je bila res velik in pomemben dogodek, pri katerem so sodelovali in pomagali domači, sorodniki, sosedje in prijatelji. Poroke so se namreč dogajale na domovih mladoporočencev in tudi jedlo in pilo se je doma. Svatba v tuji hiši ali pa v gostilni ni bila v navadi. In bolj ko je bila domačija premožna, bogatejša in daljša je bila svatba. Bolj ko je bila skromna, temu primerno skromno je bilo tudi druženje svatov.

Torej drugače kot danes, ko se vse začne in zaključi v enem dnevu, so bile svatbe nekoč daljše in deljena na dva dela.

Prvi del se je dogajal na domu neveste, drugi del svatbe se je dogajal na domu ženina. En dan in eno noč na enem domu (nevestinem), drug dan (in noč) na drugem domu (ženina). Najdaljše svatbe so trajale tudi do šest dni (in noči, seveda), tri dni na enem in tri dni na drugem domu. Si predstavljate, da šest dni praznujete svojo poroko?! Moralo je biti prav naporno za glavne svate, predvsem za ženina in nevesto, da sta "zdržala" slavje do konca. Pa tudi zelo zabavno. Šest dni petja, plesa in "ohcetnih" šeg (obleganje nevestine hiše, pogajanje za nevesto, šranga – odkup neveste, kobilčvanje, godčevske burke ...).

Poroka nekoč je bila pravzaprav prava predstava različnih svatovskih vlog, družabnih iger in običajev. In zanimivo je vedeti, da je takrat veljal za današnji čas zelo nenavaden običaj – nevestini svati so bili vabljeni na nevestin dom, ne pa tudi na ženinovega! Ženinovi svati pa so bili povabljeni le na njegov dom, zato skupnega praznovanja dveh bodočih "žlaht", kot ga poznamo danes, ni bilo. Še starši, bratje, sestre, botri, najožji sorodniki so bili vabljeni ločeno. Edini, ki so bili lahko na "obeh straneh" ohceti, so bili samo glavni svati (ženin in nevesta, ženinova starešina, nevestina starešina, ženinov drug in nevestina družica) in godci (ki pa niso bili nujni del ohceti, sploh če je bila ohcet bolj skromna). Tudi zato ponavadi na teh porokah ni bilo prevelike gneče, če je pa kljub temu zmanjkovalo prostora, so se domači pri hiši na svatbi "menjavali".

Hrano so pripravili doma, na pomoč so jim priskočili tudi sorodniki in sosedje. Bila je navada, da so nekaj hrane ali pa pijače (sod s pijačo npr.) priskrbeli sosedje, ki so pomagali tudi drugače – ali v kuhinji (mati od neveste ali pa ženina na dan svatbe ni pomagala v kuhinji) ali v strežbi svatom, svojo pomoč pa so ponudili še kako drugače. Tudi kruh in potice so pekli pri sosedih, če se vsega ni dalo pripraviti doma. Skratka, ljudje so si pomagali in si priskočili na pomoč tudi ob tako pomembnih dogodkih kot je bila svatba. In skupaj so se družili in veselili.