Helena Urbanija: Nahrbtnik na rame, pa … v Indonezijo!

Veliko potujete? Katero potovanje je bilo zadnje? Rada potujem, rada raziskujem, spoznavam različne kraje, ljudi in živali, se čudim in neprestano učim. Tako znotraj naše države – gore, jezera, jame, slapovi – kot tudi zunaj nje. Zato jo vsako leto mahnem malce naokoli. Za novimi spoznanji. Tako sem obiskala nekatere evropske države, medtem ko sem se tja na drug konec sveta, v Indonezijo, prvič podala letos poleti, v lastni režiji z nahrbtnikom na rami. Bere in sliši se preprosto in je na nek način tako tudi bilo. Vse skupaj se je začelo pred štirimi leti, ko smo se v službi pogovarjali o izvedbi kakšnega daljšega potovanja. Ideje so se zbirale in sčasoma je dozorela … Indonezija. Od vseh navdušencev sva ostali le s sodelavko. In tako se je vse skupaj začelo z nakupom letalske karte pol leta pred odhodom. Zakaj ravno Indonezija? Pri urah geografije v gimnaziji smo podrobneje spoznali to v primerjavi s Slovenijo tako drugačno in raznoliko deželo. Ima vse to, kar imam sama rada in kar me znova in znova čudi in prebuja tisto radovedno žilico v meni – otoki, vulkani, templji, riževe terase, tropsko sadje, kuščarji, opice, skratka pisani živalski svet in iskrivi pogledi tamkajšnjih ljudi … Ja, to so stvari, ki mi ves ta čas niso dale miru. Tako potovanje zahteva predvsem dobro organizacijo. Kje ste dobili oziroma dobivate vse potrebne informacije? Priprave so se začele pol leta pred odhodom z nakupom letalske karte, z zbiranjem informacij s pomočjo svetovnega spleta in izredno dragocenih informacij od kolegov, ki so Indonezijo obiskali pred leti oziroma nekateri le kakšen mesec pred mano. Po čem hrepenim in kaj je tisto, kar želim videti na lastne oči in izkusiti na lastni koži? To so bila vprašanja, ki sem si jih zastavila, preden sem začela načrtovati pot. S kolegico sva vse želje zapisali in začeli načrtovati in analizirati – ali bo mogoče vse zapisano sploh izvesti in če, kako. Narejen je bil grob načrt poti, v katerega je bilo treba vnesti še podrobnejše podatke – koliko časa bi se ostalo v določenem kraju, način potovanja (letalo, vlak, avtobus …), morebitne cene hostlov, hotelov … V mojem primeru sem najdragocenejše informacije pridobila od prijateljev in kolegov, ki imajo obilo popotniških izkušenj, zato sem se brez večjega strahu in "oborožena" z napotki podala na pustolovščino.

Kako oziroma na kakšen način izbirate potovanja? Kaj je pomembno, ko se odločate o destinaciji in načinu potovanja? Kako potekajo priprave? Potovanja izbiram na podlagi želja in interesov. Sem ljubiteljica zelenja, jezer, slapov, hribovitega sveta, vulkanov, gejzirjev, razgibane in nenavadne pokrajine, rada se čudim moči narave … Zanimajo me stili življenja ljudi na določenem območju, kako se uresničujejo, kaj spoštujejo, kako delujejo, bivajo … Poskušam pogledati in "gledati" še iz drugih zornih kotov. Poskušati in se učiti. Ves čas rasti. Pomemben faktor pri izbiri potovanja je varnost države, v katero potujem. Želim raziskovati in uresničevati svoje želje in ne izzivati usode s tem, da se bom podala v nemirna okolja. Že ko narediš prvi korak svojega popotovanja, se izpostaviš tveganjem in različnim presenečenjem. Zakaj bi še dodatno tvegal? Tako kot pri vsaki stvari pa mi je pomemben cilj – ali je to obisk prijateljev v tujini ali pa na primer pogledati v krater vulkana in potovanje jemati kot preizkušanje same sebe in lastne iznajdljivosti. Najdragocenejše informacije prejmem iz prve roke – od prijateljev, kolegov, znancev. Sledijo obiski potopisnih predavanj in brskanje po internetu. Prebiranje Lonely planeta in oblikovanje lastne poti na podlagi želja. Nato zaščita pred boleznimi – cepljenja, urejanje zavarovanj …

Kakšen je bil prvi stik, ko ste prišli v Indonezijo? Kulturni šok? Tako kot pred vsakim odhodom v neznano in še nedoživeto me je tudi tokrat spremljal nemir, tisti z metuljčki v trebuhu. Iz Ljubljane do Benetk sem potovala z organiziranim prevozom, zato so bile vse skrbi odveč. Nato z letalom do Dubaja, kjer je stičišče različnih kultur in je bil že pogled na to heterogenost pravo doživetje. Toliko različnih narodnosti na enem mestu. In vsi ljudje z istim ciljem – priti z ene točke na drugo. V mojem primeru iz Dubaja v Džakarto. Tistih 6800 kilometrov. Bil je miren, spokojen let. In prvi šok takoj po pristanku v Džakarti ob dveh ponoči. 32 stopinj Celzija. Visoka vlažnost. Izpuhi. Smrad. Oteženo dihanje. Utrujenost. Vsiljivi taksisti in eden od njih, ki je pogled usmeril neposredno vame in me ni izpustil izpred oči. Ker se je odločil, da bo moj šofer. Ni se pustil odgnati. Nobena ignoranca ni pomagala, nobena spoštljiva zavrnitev. Sledilo je pogajanje za ceno prevoza in nato dostava do hostla v bližini železniške postaje. Po štirih urah spanca pa v zgodnjih jutranjih urah čimprejšnji odhod na vlak. Potovanje z vlakom ima svoj čar – ko sem potovala po pokrajini, ki bi jo sicer težje obiskala oziroma se vanjo sploh ne bi podala. Velike razdalje, palmovi gozdovi in vsepovsod riževa polja, riževe terase. Ljudje, ki vsako riževo bilko ročno posadijo v blato, nobenih strojev. Na vsakem postajališču kopica otrok, ki prosijo potnike za denar, hrano … Glavna skrb teh preprostih ljudi je poskrbeti za zadostno količino hrane. Toliko, da bodo lahko preživeli. In zato je osnovno opravilo pridelovanje riža. Povsod riž, riž, riž. Dan za dnem kmetujejo – tradicionalno, ročno, sem ter tja je morda opaziti kakšen plug. Takšna je Java. Po pripovedovanju taksista na Baliju je ta otok najrevnejši od vseh tistih več kot 14 tisoč otokov v tej državi. O kakšni prometni varnosti in prometnih predpisih je tukaj težko govoriti. Če želiš prečkati cesto, za to potrebuješ veliko časa in veliko poguma. Pešec, ki prečka cesto na prehodu, vozniku ne predstavlja problema. Ne bo se ustavil. Peljal bo dalje. Čelade so redke, varnostni pas v avtu redko uporabljajo. Rikše, ojeki, kočije, motorji, enoprostorci, minibusi, luksuzni avtobusi … z vsem tem lahko potuješ. Vozijo po levi strani ceste, hitro. V odmaknjenih in revnejših predelih perejo oblačila v potokih, vodovoda ni, kanalizacije ni, imajo pa kokakolo in mobitel. Najmanj eden je pri hiši. Dotaknil se me je ta trk tradicije in sodobnosti. Sodoben stil življenja (vpliv razvitih držav) prodira v te predele, kjer po mojem mnenju nanj niso pripravljeni. Tudi v ta del sveta prihaja številna embalaža, s katero pa ti ljudje ne znajo ravnati. Zato smeti preprosto vržejo na tla. In jih je veliko. Morda jih odpihne veter, jih zakopljejo ali pa sežgejo. Njih ne motijo, nanje so se navadili. Vonj po neosvinčenem bencinu v natrpanih mestih priča o ekološki neosveščenosti. Turizem je poleg kmetijstva glavni vir zaslužka. Zato so turisti spoštovani in cenjeni. Zlasti Evropejci. Ker "živimo v sanjskem svetu, bogatem, v izobilju polnem". Velik razkol je med bogatimi in revnimi. 90 odstotkov je revnega prebivalstva, medtem ko je peščica izredno bogatih. Navdušila me je religiozna heterogenost na otokih, ki sem jih obiskala. Najmanj pet religij je v Indoneziji. In verni sobivajo, zdelo se mi je, da brez težav.

Kako ste doživljali ljudi, njihov način življenja? Kako se razlikuje od evropskega načina življenja? Na svojem popotovanju sem obiskala štiri otoke: Javo, Bali, del Lomboka in del Sulavesija. Na vseh teh otokih bivajo ljudje z energijo. Pozitivno naravnanost, strast do življenja in odprtost je zaznati na vsakem koraku. Očesni stik na ulici – pogled neposredno v oči, širok nasmeh, iskrice v očeh in igriv angleški pozdrav "hello". Ljudje so odprti, komunikativni, izredno gostoljubni in neobremenjeni. Če si jim tudi sam vsaj malo podoben, te njihova pozitivna energija hitro prevzame. Živijo preprosto. Njihova glavna skrb je pridelava riža. To je osnova preživetja. Jedo ga trikrat na dan. Zjutraj ga mati skuha cel lonec in ga drugi družinski člani jedo, kadar so lačni. Nimajo skupnih obedov. Oblečeni so v preprosta oblačila, ki si jih ovijejo okoli pasu. Dan in noč sta enako dolga. Ob šestih zjutraj se začne daniti in ob šestih popoldne sonce hitro zaide. V manj kot minuti. Čez vse leto imajo od 28 do 34 stopinj, zlasti v zimskem času, v sušnem obdobju pihlja rahel vetrič. Dan in noč sta čez vse leto enako dolga. Kot so dejali sami, oni resda nimajo letnih časov, imajo pa sušno in mokro obdobje oziroma sezone lubenic, papaj, banan … imajo "fruit seasons", mi je razlagal lastnik restavracije na otočku Gili Travangan, največjem od otokov, ki obkrožajo otok Lombok. Večina ljudi na podeželju kmetuje. Čez dan počivajo na bambusovih počivališčih ob glavni cesti. Zjutraj in zvečer delajo na riževih poljih. Moški vsako riževo bilko ročno posadijo v blato, ženske pa ga, ko riž dozori, požanjejo. V turističnih predelih in večjih mestih vlagajo v družinske hotele, bungalove … v turizem. Večina prebivalstva v Indoneziji je revnega, zato jim zlasti evropejski in avstralski turisti predstavljajo vir zaslužka. Kdor zmore zaslužiti za nakup enoprostorca, ki mu služi kot taksi, je že skoraj na konju. Mladi delajo, kar jih veseli – igrajo reggee, se družijo in pogovarjajo s turisti. Tako spoznavajo njihovo kulturo, njihov svet in si širijo obzorje. Na prijeten, nevsiljiv način. V tekoči angleščini pripovedujejo o svojem življenju. Se zanimajo za sogovornika, primerjajo različne kulture … In poskušajo razumeti stresno življenje Evropejcev. Evropski duh je ostrejši, poln pravil, omejitev, usmerjen k napredku in predan besedi morati.

Kaj je tisto, kar priporočate, da je treba videti/okusiti/preizkusiti? Preživeti nekaj časa med srčnimi, iskrenimi in pozitivnimi ljudmi. Začutiti njihovo odprtost, pozitivno življenjsko naravnanost, dobrosrčnost in hvaležnost za to "malo", kar imajo. Doživeti pokrajinsko drugačnost, začutiti mogočnost vulkana in preplet tradicije s sodobnostjo. Vse to pusti močan pečat. Seveda pa se nikakor ne smete odreči uživanju njihovega sadja. Mango je polnejšega okusa. Da o številnih vrstah banan sploh ne govorim. In o sadju, ki v Slovenijo ne pride – na primer kačji sadež.

Že načrtujete novo potovanje? Kateri kraji na zemljevidu so na seznamu želja? Uf, želja je ogromno. Vendar pa potrebujejo svoj čas, da dozorijo in se postopoma uresničujejo. Sicer pa me mika sever. Me prav zanima, kako bi se počutila med losi v njihovem naravnem okolju.

Po poklicu ste učiteljica. Vam te izkušnje kaj pomagajo na potovanjih? Je stik z otroki kaj drugačen? Bilo je na jugu Balija, ko sem hodila po ulici in sem iznenada zavila k nenavadni stavbi, ki je imela svojega vratarja in hočeš nočeš sem se znašla v osnovni šoli – na njihov prvi šolski dan sredi julija. Stik z njimi sem takoj vzpostavila. Brez težav smo se "zavohali". Sicer pa so otroci takšni kot povsod drugod. So radoživi, igrivi, iskreni, neposredni, odprti.

"Potujete" tudi po Sloveniji. Kako bi kraje, ki so nam blizu in kamor se lahko odpravi vsakdo, predstavili in približali vsem tistim, ki ne verjamejo, da je kaj lepega mogoče videti tudi v domačem okolju? Ko odpotuješ tako daleč stran in s te daljave pogledaš na našo državo, pomisliš, da res živimo v raju. Slovenija je pravi biser. Tolikšna raznolikost na tako majhnem prostoru. Resnično smo lahko hvaležni zanjo in iskreno ponosni. Zasluži si, da lepo ravnamo z njo. Morda bi morali večkrat kam odpotovati, doživeti prostranstva in velike razdalje drugih držav, ker potem verjamem, da bi se z večjim spoštovanjem in hvaležnostjo znova in znova vračali domov. Z vsakim odhodom in prihodom nazaj domov raste tudi zavedanje, kako rad imaš svojo domovino.