Julijci z veliko žlico: iz Vrat v Bohinj

Ko srce zahrepeni po miru Mestni vrvež sem zapustila prav netradicionalno: sredi noči z vlakom do Jesenic, nato z avtobusom do Mojstrane in do Vrat s priložnostnim taksijem. Po zajtrku s pogledom na osončeni Triglav pa akcija. No, malo počasnejša akcija, ker težak nahrbtnik za slab teden hribolazenja še kako prizemljuje. Med drobljenjem po neskončni gozdni stezi, oplemeniteni z jutranje dehtečim dlakavim slečem, me je dohitel planinec s Falklandskih otokov (precej eksotična hribovska družba!) in me v svojem triglavskem žaru tudi prehitel, tako da sem sama ugnala v kozji rog Tominškovo pot in ob zamaknjenih pogledih na Triglav prispela do Doma Valentina Staniča pod Triglavom.

Popoldne sem izkoristila za skok na Begunjski vrh in nadaljevala še proti Cmiru, gori neštetih predvrhov. Razgibano hojo v stilu gori, doli, naokoli so začinili še manjša snežišča, prečenje melišča pod Begunjskim vrhom, pa strmi pogledi tistih redkih zavarovanih odsekov poti, in potem druga skrajnost: travnata potka med plantažami planik, na katere moraš prav paziti, da ne »zaidejo« pod robusten »gojzar«, in nato spet skorajšnje lovljenje ravnotežja vzdolž grebena in prečenje velikih skalnatih plat. Na vrhu se je megla usmiljeno razkadila in odstrla pogled na cilj naslednjega dne – Vrbanove špice in Rjavino –, med potjo do Staničevega doma pa sem se od blizu spogledala še z dvema gamsoma, ki se nista pustila motiti med žvižganjem ponedeljkovega napeva. Ta je kmalu zazvenel v noč, ki je v jasnem večeru z oranžno-črno barvno kombinacijo zarisala značilno silhueto Jalovca.

Po raskavi skali, še ne zlizani od trume planincev

Zgodnje vstajanje je olajšal veličasten jutranji pogled skozi okno sobe s skupnimi ležišči, pakt o torkovem sodelovanju pa sem sklenila s svojim »cimri«, ki so se ponoči izkazali z nesmrčanjem. Triglav v jutranji oranžni suknji nas je pospremil na pot proti Visoki Vrbanovi špici, od koder smo nadaljevali še do Spodnje Vrbanove špice, ki je vmes skozi skalno okno odstrla pogled na Cmir, na vrhu pa kot na dlani ponudila Triglav. Sledil je globok sestop do Pekla in nato spet navkreber, proti v meglo oviti Rjavini. Čeprav so dlani že žarele in obljubljale žulje, so še kako hvaležno grabile po raskavi skali, še ne zlizani od trume planincev, ki jih tu res ni v izobilju, in se oprijemale širokogrudno posajenih klinov, jeklenic in skob. Večina poti čez sosednja grebena je res odlično zavarovana, a kljub temu ne dopušča popravnega izpita. Si pa novo priložnost zasluži razgled z Rjavine, ki se je tokrat potuhnil v meglo, prav tako kot greben Rjavine, ki razgibano in v stilu vleče se kot kurje črevo pripelje nazaj do Staničevega doma.

Po treh urah hudega »mučeništva« na domu, čakajoč poslabšanje vremena, ki ga razen loveče se megle ni bilo, smo se odločili za premik, »hud« premik: do Triglavskega doma na Kredarici, ki že od leta 1896 izpolnjuje svoje poslanstvo branika očetnjave.

Jutranja spokojnost na prestolu Slovenije

Iz meglene noči se je rodil jasen zgodnjejutranji somrak. Nebo je bilo posuto z zvezdami, Triglavova silhueta pa se je že prebujala pred modrino neba, ko smo jo še v mraku mahnili proti prestolu Slovenije. Obzorje se je barvalo v pomarančno in črni »možici« Cmira, Begunjskega vrha, Vrbanovih špic, Rjavine in Rži so s pomočjo sonca počasi oživeli.

Na poti z Malega na Veliki Triglav smo se ob pozdravljanju cvetov triglavske rože, umivajočih se v jutranji rosi, prepustili prebujanju delovne srede daleč stran od dolinske množice. Od Aljaževega stolpa se je oko sprehodilo po domala vseh Julijskih Alpah in Bohinjskih gorah, pa tudi po posameznih avstrijskih in italijanskih vrhovih. »Oj Triglav, moj dom, kako si krasan, / kako me izvabljaš iz nizkih ravan / v poletni vročini na strme vrhe, / da tam si spočije v samoti srce …« sta že Matija Zemljič in Jakob Aljaž vedela, kako ponosu slovenstva zapisati slavospev.

Dopoldansko »martinčkanje« na Kredarici se je med čakanjem na novo pošiljko planinskih sohodcev prav prileglo. Iz doline so privihrale meglice in triglavo goro zapečatile z meglo, kot da so razgled hranile le za jutranje pristopnike in ne za dolgo kačo planincev, ki se je na Triglav povzpela v sredo popoldne. Kljub temu je bilo nepozabno –prvega (vzpona na Triglav) pač ne pozabiš nikoli –, še posebej za peterico, ki je ob botrstvu Aljaževega stolpa začutila »prusikov« napev na svoji zadnji plati, ki smo mu za uglasitev pritegnili s slovensko pesmijo, da smo malo udarili »kontra« razposajenim avstrijskim Štajercem. Po za sredo neobičajno obiskani romarski poti smo sestopili do Doma Planika pod Triglavom, ujetega na otoku nad vijoličasto obarvanim večernim oblakom megle.

Idila nad Rjavo mlako

Še eno kičasto jutro z oranžno zehajočim soncem je obliznilo triglavo goro – ja, Triglav s Planike ima res tri vrhove! – in napovedalo vroč dan. Še v jutranjem hladu je dvojica »gojzarjev« mlela proti Tržaški koči na Doliču, ki je po lanskem zimskem plazovnem razdejanju letos ponovno zaživela. Na poti proti Kanjavcu so snežišča predla sožitje s skalo, navkreber pa je bolj kot pogovor tekel znoj. Vrh je gostoljubno odprl jasen razgled: od Škrlatice do Triglava, od Krna do Jalovca … in še vso tristošestdesetstopinjsko panoramo vmes.

Mučen sestop čez meliščne Hribarice so popestrili razigrani kozorogi, kaj kmalu pa se je pogled ujel na osupljivo idilo nad Rjavo mlako: Zasavsko kočo na Prehodavcih pred kuliso vrhov od Jalovca do Prisojnika, v nič kaj rjavi Rjavi mlaki pa se je kopal Vršac nad Zadnjico, ki je zaradi popoldanske zmagovalne mešanice lenobnosti, družabnosti in gurmanstva ostal neosvojen.

Cvetoča Dolina Triglavskih jezer

Bolj ko se je bližal konec tedna, bolj je jutranji kič bledel, zato so načrti za prečenje Lepega špičja padli v vodo oziroma jih je odpihnil veter in v nedostopnost so jih zavili oblaki. Po slovesu od gostoljubne posadke na Prehodavcih smo nabrusili pete po Dolini Triglavskih jezer, mimo Zelenega jezera pod Veliko Zelnarico, jezera Ledvička in cvetočih zaplat gorskega cvetja: od temnomodrega Clusijevega svišča in dehtečih Sternbergovih klinčkov do prifrknjene turške lilije in kuštravega gorskega kosmatinca. Vmes so celo zažvižgali svizci, ki pa niso zavijali čokolade, ampak so se radostno prekopicevali po travnati preprogi. Koča pri Triglavskih jezerih se je ogledovala v zrcalu Dvojnega jezera, skaljenega z zelenimi algami, naša karavana pa se je odločila za pot »okrog riti v žep«, torej prek Doma na Komni po razvlečeni poti do Koče pri Savici, ki je zapisala končno piko julijskega potepanja po Julijcih.