Tangalla – raj z napako

Ne plavalski, bralski paradiž Nekoliko severneje od središča Tangalle, nič kaj izstopajočega obmorskega naselja na jugu Šrilanke, se menda šopirijo najlepše plaže daleč naokoli, med katerimi naj bi prednjačila Marakolliya. Turistični diskurz je seveda treba jemati z rezervo, a se vendarle prepričajmo na lastne oči. Zlat pesek, premešan z drobci školjk, se utaplja v peni Indijskega oceana in peščena prostranost pod visokimi kokosovimi palmami daje vtis, da se vleče v neskončnost. Prav tako kot prikupna prenočišča in barvite restavracije ob obali, ob številčnosti katerih začne zdrava kmečka pamet vrtati z vprašanjem, kako preživijo njihovi lastniki.

Turiste bi lahko prešteli na prste vseh štirih okončin, pa še tisti si privoščijo pozno vstajanje, tako da plaže v jutranjih urah bolj kot ne samevajo. Tudi ko sonce pokaže vso svojo moč in bi se pošteno prileglo osvežiti se v temnomodrem oceanu, ta ostaja prazen, saj se med peskom grozeče nasmihajo skale, čakajoč na plavalce, ki bi jih razjarjeni valovi butnili ob obalo. Kako ponoreli so šele morali biti decembra 2004, ko je vzdolž obale pustošil cunami in terjal na stotine življenj! Spomeniki in razbitine nemo spominjajo na naravno katastrofo, ki ni skoparila pri prerano utrganih življenjih in uničevanju vsega, kar je prišlo v kremplje podivjanim valovom. (Pre)številna turistična infrastruktura – v nasprotju z domovanji domačinov – pa je danes kot iz škatlice, obnovljena ali zgrajena na novo, in še kar raste …

Čeprav v navideznem raju ne moreš v vodo, se obiskovalci plaže kot deževniki po dežju zbirajo na ležalnikih in v visečih mrežah ter se v blagodejni senci potapljajo med vrstice počitniškega čtiva – bralski paradiž torej, le z drugega zornega kota je treba pogledati na oglaševanje. Poligon za plavanje pa se razprostira na povsem drugem koncu Tangalle, v pozabljenem peščenem zalivu, ki ublaži valove.

"Ulov" iz ribiške mreže in s sadne tržnice Kakšna zgodnja duša omeni, da je zjutraj v daljavi opazila delfine, precej lažje pa je srečati potepuške pse, majcene in velike, razigrane in podivjane, žal vse prevečkrat bolne; kot drugod po Šrilanki, kjer se nenadzorovano množijo. Vlada je menda odredila usmrtitev treh milijonov brezdomnih psov, a se to v državi budistov, ki se v največjem mogočem loku izogibajo ubijanju živih bitij, zdi misija nemogoče.

Priznati pa je treba, da se za prav rajsko izkaže morska hrana, ki "pade" na krožnik praktično iz ribiške mreže. Domačini ji le še dodajo nekaj nepogrešljivih začimb in sadno-zelenjavnih dodatkov, da je sla po plavanju brž odrinjena na rob želja. K temu pripomore še "ulov" s tržnice, kjer – tako se zazdi – prodajalci kar tekmujejo, kdo bo na ogled postavil razkošnejši ananas, slajšo papajo, mamljivejši šop banan, slastnejšo marakujo ali kokos z bližje palme.