Pri tridesetih pa še vedno doma

Časovne meje fizične zrelosti so vse manj usklajene z doseženim čustvenim, intelektualnim, moralnim in identitetnim razvojem posameznika. Nekdaj je večina mladih že v zgodnjih dvajsetih sprejela vlogo odraslega, ki je bil ekonomsko in čustveno neodvisen od staršev. Danes se je meja odraslosti pomaknila krepko čez dvajseta, pri nekaterih celo v trideseta.

Oblikovanje identitete v mladostništvu – temeljna prvina odraslosti Razvoj identitete posameznika pomembno vpliva na poti k razvoju zrele odraslosti. Proces razvoja identitete je kompleksen, zahteva določen čas, napor in precej konfliktov znotraj sebe. Zrela identiteta se kaže v splošnem sprejemanju in primernosti samega sebe, občutku udobja in sprejemanju svoje individualnosti. Razvoj identitete se sicer ne začenja in ne končuje v obdobju mladostništva, je pa pridobivanje lastne identitete in z njo povezana kriza ena od najbolj izstopajočih značilnosti mladostništva.

Posamezniki, ki razvijejo relativno stabilno, dobro opredeljeno identiteto, so v mladostništvu porabili veliko časa v dejavnem premišljevanju o pomembnih področjih svojega življenja, preizkušanju, napravili so bistvene izbire in se odločili po lastni presoji. Kasneje ostajajo zavezani tem izbiram. Preden so prišli do trdnih opredelitev, so preizkusili veliko opcij in pristopov, jih sprejeli ali zavrnili. Funkcija trdno ustvarjene identitete je ustvarjanje novega pogleda nase. Posamezniki z zrelo identiteto so razmišljujoči, imajo smisel za humor, visoko samospoštovanje, dobro delujejo v stresnih pogojih, so samostojni, zavezani izbranim vrednotam in ciljem na različnih življenjskih področjih, sposobni in pripravljeni sklepati tudi intimne partnerske zveze, odprti so za nove ideje in hkrati sposobni zadržati lastne standarde.

Podaljšana adolescenca (postadolescentski status) V poznih šestdesetih so se v prehodu iz klasične adolescence v odraslost zgodile bistvene spremembe. Podaljšanje izobraževanja prek dvajsetega leta je povzročilo, da vse več mladih po zaključku adolescence ne vstopa v odraslost. Razvojni psiholog Keniston je med obdobje adolescence in odraslosti umestil še eno razvojno fazo, ki jo je imenoval postadolescenca.

Časovno obdobje postadolescence je postavljeno v prvo polovico dvajsetih let (20–25). Eden od pomembnih pogojev za nastop postadolescence je relativno uspešno rešena identitetna kriza adolescence. Rezultati postadolescentske krize se razlikujejo od krize adolescence. Seveda ponovno oživijo tudi sledovi prejšnje krize (problem identifikacije, iracionalno vedenje, občutki nemira, strahu, osamljenosti, »iskanje« samega sebe), vendar pa omenjena kriza izhaja predvsem iz dejstva, da se bodo morali mladi kmalu vključiti v družbo odraslih in zasesti določene vloge v njej. Ta korak pa je zanje problematičen. Postadolescence ne smemo enačiti z obdobjem pozne adolescence (18–20 let) niti z obdobjem zgodnje odraslosti. Gre za življenjsko obdobje z lastnim življenjskim slogom in prakso, npr. študenti, kot tipični predstavniki te faze, imajo že dobro izoblikovane življenjske orientacije in nazore ter izdelano samopodobo, vendar se razlikujejo od mladih odraslih, ki so že vsidrani v družbo odraslih in se ne ukvarjajo več s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji (smisel življenja, lastna socialna pozicija, življenjski slog).

Prehod iz postadolescence v zgodnjo odraslost Strokovnjaki obdobje zgodnje odraslosti umeščajo med 22 in 45 letom. Vendar pa leta sama po sebi še ne pomenijo uspešnega prehoda iz adolescence oziroma postadolescence v naslednje razvojno obdobje. Če se izobraževalno obdobje pri teh letih ne zaključi in posameznik še vedno živi doma in je finančno odvisen od staršev, zanj težko trdimo, da je prestopil prag odraslosti. Strokovnjaki so v raziskavi, kjer so mlade odrasle spraševali, ali so odrasli, kot najbolj pogost odgovor slišali, da je ključnega pomena za odraslost finančna neodvisnost. Poleg lastnih dohodkov pa so za obdobje zgodnje odraslosti pomembne še številne druge razvojne naloge. Objektivno gre za razvoj na različnih področjih, ki se med seboj prepletajo.

Ključne so predvsem naslednje razvojne naloge: • Samostojnost – pomeni oblikovanje lastnega gospodinjstva in predvsem prekinitev odvisne čustvene in materialne vezi z družino, pri čemer ne gre za prekinitev čustvene povezave, ampak se odnos med otroci in starši preoblikuje v enakovrednega. •Integracija socialnih vlog – združitev novih socialnih vlog (partnerske, poklicne, starševske …) in hkrati tudi razreševanje sporov med različnimi odraslimi vlogami. • Čustvena stabilnost – sposobnost uravnavanja čustev in nadzor nad izražanjem čustev predstavlja mero čustvene zrelosti (sklepanje kompromisov, strpnost, bolj preudarno, razumsko odzivanje v stresnih situacijah in ne prevelik poudarek na čustvenem odzivu). • Ustalitev v poklicu – pridobitev poklica, stalna zaposlitev in finančna neodvisnost. Poklicna kompetentnost in uspešnost sta pomembna vidika življenjskega zadovoljstva pri mladih odraslih, saj s tem pripisujejo smisel njihovemu življenju. • Intimnost – sposobnost samorazkrivanja partnerju, razvoj naklonjenega in medsebojno opornega odnosa z drugo osebo. • Prilagajanje na partnersko skupnost – odločitev za zakonsko ali zunajzakonsko zvezo od posameznika zahteva določeno mero prilagajanja. • Ureditev bivanja – ureditev lastnega bivališča je odvisna predvsem od finančnih zmogljivosti. V današnjem času prihaja do velikih stanovanjskih stisk mladih, ki se zaradi visokih cen stanovanj odločajo za življenje doma, kar pa upočasnjuje tudi preostale razvojne naloge (intimnost, prilagajanje na partnerstvo). • Prilagajanje na starševstvo – z rojstvom otroka se povečajo družinske odgovornosti, partnerske vloge pa se preoblikujejo. • Razvoj pripadnosti družbenim skupinam, razvoj državljanske odgovornosti – mladi odrasli se ponavadi še ne vključujejo v širšo družbeno skupnost tako kot posamezniki v obdobju srednje odraslosti, ampak so bolj dejavni na področjih, ki so zanje osebno pomembna (družina, poklic, prijatelji, interesne dejavnosti).

Vloga družine pri razvoju zrele, trdne identitete Prehod v odraslost ni odvisen samo od posameznika in njegove primarne družine, ampak tudi od širšega okolja (politike zaposlovanja, kreditov, davčne zakonodaje …). Kljub temu pa je družina tisto okolje, ki lahko v veliki meri vpliva na prehod iz enega razvojnega obdobja v drugega. Tako družina na posameznika lahko deluje vzpodbudno ali pa zavirajoče. Kako lahko starši v obdobju otroštva in adolescence vzpodbudijo razvoj zdrave, zrele identitete, ki je osnovni pogoj za uspešno izpolnjevanje drugih razvojnih nalog?

Raziskave kažejo, da trdno in zrelo identiteto razvijejo mladostniki, ki živijo v družinah, v katerih so odnosi med mladostnikom in staršema pretežno demokratični (v takem odnosu ima tudi otrok možnost soodločanja in razvijanja svoje individualnosti, čeprav je seveda jasna tudi meja, za katere določitve pa sta odgovorna izključno starša). Dobro je, da starša otroku predstavljata model obnašanja za ustrezno reševanje težav in imata tudi sama doseženo jasno, zrelo identiteto. Pomembno vlogo pri razvoju identitete ima model starša istega spola ter stopnja odobravanja in sprejemanja tega modela pri staršu nasprotnega spola. Če na primer v odnosu oče – sin oče izraža naklonjenost do sina, nagrajuje njegov trud in aktivnost, potem je dobro, da mati podpira sinovo identifikacijo z očetom in se izogiba pretiranemu vmešavanju vanj. Za deklice predstavljata učinkovit model svoje vloge skrbna mati in oče. Slednji izraža naklonjenost do hčere, podpira njen razvoj v smeri samostojnosti in odobrava mamo kot partnerico.

Če so ti pogoji izpolnjeni, bo imel mladostnik ugodnejšo podlago za razvoj dobro opredeljene identitete, verjetnost, da se bo neuspešno soočal z novimi, konfliktnimi situacijami, bo pri njem zmanjšana. Bolje opredeljeno identiteto lahko razvijejo tisti, pri katerih se oba starša do mladostnika obnašata podobno.

Zaključimo lahko, da demokratični starši spodbujajo razvoj jasne, dobro opredeljene identitete. Avtokratski starši (postavljanje strogih meja in zahtev), ki močno nadzirajo mladostnikovo vedenje, ga preveč omejujejo, mu ne dajo priložnosti za izražanje svojega mnenja in sprejemanje lastnih odločitev oziroma vse to razvrednotijo, spodbujajo razvoj prezgodaj opredeljene identitete. To pomeni, da mladostniki niso imeli veliko možnosti za preizkušanje različnih alternativ, ampak so se prehitro odločili za nadaljnjo pot v življenju, ki je kasneje v življenju pogosto ne doživljajo kot svojo lastno izbiro, ki bi ji bili z veseljem zavezani. Tako se lahko pogosto zgodi, da preizkušanje novih alternativ izvedejo v kasnejših življenjskih obdobjih, kar ima lahko tako zanje kot njihove bližnje precej neprijetne posledice. Permisivni starši (otroku vse dovolijo, mu ne postavljajo omejitev), ki mladostnika premalo usmerjajo, mu vzbujajo občutek nezainteresiranosti zanj in mu dovoljujejo, da se odloča povsem po svoje, spodbujajo razvoj zmedene identitete. V tem primeru se mladostnik težko odloči med različnimi alternativami, vleče ga v več smeri, težko ostaja zvest svojim ciljem oziroma dokonča, kar je začel.

Če želite, da bodo vaši mladostniki kot mladi odrasli v vas videli vzornike in dober primer starševstva, ki ga bodo prenašali na svoje potomce, razmislite, kako zanje ustvariti dovolj vzpodbudno domače okolje …