Samopoškodbeno vedenje kot izraz stiske mladostnika

Zahteva po namernem poškodovanju telesa v skupini mladostnikov najpogosteje pomeni obred za vstop v katero izmed želenih subkulturnih skupin, če pa se tovrstno vedenje pojavlja in ponavlja v času, ko je mladostnik sam, ter to vedenje skriva, to lahko razumemo kot izražanje mladostnikove stiske oziroma klic na pomoč.

Število mladih s samopoškodbenim vedenjem se povečuje

Iz zgodovine ali celo določenih plemenskih ljudstev v sedanjosti poznamo fenomen namernega poškodovanja telesa oziroma oblikovanja telesnih znamenj iz prosvetnih ali verskih namenov. Iz antropološkega vidika bi tako vedenje lahko razložili kot eno od pričakovanj oziroma norm, ki so veljale v neki skupnosti, katere član je želel postati in ostati določen posameznik. Danes je tovrsten način izkazovanja pripadnosti neki skupini redkejši, vse pogosteje pa slišimo za samopoškodbeno vedenje posameznikov, vendar ne z namenom lažjega vključevanja v skupino, temveč bolj zaradi lažje kontrole nad sabo oziroma svojo bolečino.

Samopoškodbeno vedenje razumemo kot vsako namerno poškodovanje svojega telesa, pri čemer ne gre za samomorilno vedenje. Kljub temu da pri tovrstnem vedenju načeloma ni nevarnosti za samomor (seveda so lahko poškodbe telesa tudi tako hude, da se končajo s smrtjo), ga je potrebno obravnavati resno, saj mladostnik na ta način sporoča svojo stisko. Če želimo pomagati mladostniku, da ustavi škodljivo vedenje, se moramo s težavo najprej dobro seznaniti.

Najbolj pogoste oblike samopoškodbenega vedenja so: površinsko rezanje kože na nadlakti, podlakti, trebuhu, ožiganje telesa, pretiran »piercing« ali tetoviranje, praskanje kože, trganje napol zaceljenih ran, puljenje las (trihotilomanija), lomljenje kosti, udarci s kladivom ali drugimi predmeti, butanje z glavo ob steno (tovrstno vedenje pogosto najdemo pri avtizmu).

Začaran krog samopoškodbenega vedenja

Prvi pripetljaj se lahko zgodi slučajno ali pa kot preizkušanje metode, ki jo je mladostnik videl uporabljati pri drugih. Samopoškodbeno vedenje ponavadi spodbudijo močna čustva jeze, tesnobe ali strahu. Mladostniku, ki nima možnosti neposrednega izražanja svojih čustev, samopoškodbe telesa zagotovijo občutek olajšanja in sprostitve napetosti. Po dogodku sledijo občutki krivde in sramu, zato mladostnik svoje poškodbe skriva.

Ko pri mladostniku ponovno pride do stopnjevanja negativnih čustev, se vzorec samopoškodbenega vedenja za lajšanje napetosti, če je prvič deloval in omilil tesnobo, ponovi. Ponovno se pojavijo občutki krivde, potem spet samopoškodba in tako se mladostnik vrti v začaranem krogu, kjer se ponavadi pogostost in stopnja poškodb poglabljata.

Zakaj se pri mladostnikih razvije samopoškodbeno vedenje?

Glavni motiv za poškodovanje lastnega telesa je predvsem ta, da se posameznik ne zmore soočiti z močnimi neprijetnimi čustvi (huda tesnoba, strah, jeza). Poškodovanje uporablja kot samopomiritev, ker se v življenju ni naučil drugih metod pomirjanja samega sebe.

Kako pomagati prijatelju ali družinskemu članu?

Spoznanje, da si vaš prijatelj ali pa celo eden od družinskih članov namerno povzroča telesne rane, je gotovo boleče. Na tako šokantno novico se ponavadi odzovemo z navalom jeze in strahu, kasneje tudi žalosti. Če ste vsaj "teoretično" seznanjeni s problemom samopoškodbenega vedenja, boste lažje ostali pomirjeni, kar bo prizadetemu gotovo v največjo pomoč. Poslušajte, kaj vam želi prizadeti sporočiti, če boste vztrajali, bo dobil občutek, da vam ni vseeno in da ste vredni zaupanja. Dovolite mu, da izrazi svoja negativna čustva, saj je ravno prepoved izražanja čustev glavni povod za samopoškodbeno vedenje.

Poškodovanje samega sebe sčasoma postane prisilno vedenje, od katerega postanemo odvisni. Kot pri drugih oblikah odvisnosti imajo posamezniki tudi v tem primeru težave s prenehanjem tega vedenja, čeprav spoznajo, da je zanje nevarno in nezdravo.

Osebna izkušnja s samopoškodbenim vedenjem Če imate lastno izkušnjo s samopoškodovanjem, vam bo v pomoč, če si priznate, da imate težavo in potrebujete pomoč.

Ni tragedija, če se nam ali našim bližnjim v življenju včasih krepko zalomi, pomembno je, da se skušamo pobrati in si, kadar je naše breme pretežko, dovolimo, da nam pomagajo tudi drugi.