Subkultura čustvovanja ali emo generacija

Emo gibanje v tem pogledu ni nič posebnega, saj je v mnogočem podobno subkulturam, ki so spremljale prednike emo generacije. Kljub temu pa ga lahko zaradi specifičnih oblik samouničevalnega vedenja označimo za zadnji veliki subkulturni fenomen med mladimi.

Kratka zgodovina emo gibanja

Kot za večino subkultur je tudi nastanek emo gibanja vezan na glasbene trende, in sicer hardcore punka iz sredine 80-ih. Iz tega se je razvil »emotional hardcore«, pri katerem so nekatere glasbene skupine oziroma njihovi člani med koncerti postajali prekomerno emotivni (čustveni) ter tako na odru odkrito promovirali svoja čustvena stanja. Od tod tudi izraz emo, ki izhaja iz besede emotional, torej čustven. Od zgodnjih 90-ih je emo gibanje razvijalo različne stile, vse do danes, ko je emo glasbeni trend prerasel v masovno gibanje s poudarkom na čustvovanju, posebno čustvih trpljenja in žalosti. Ob tem se je seveda v emo subkulturi razvil tudi prepoznavni stil vedenja, oblačenja, ličenja in pričesk. Za domovino emo subkulture veljajo ZDA in sicer newyorška predmestja, predvsem Long Island, kjer so ob nepreglednih gmotah ravninskih naselij brez prave urbane kulture, mladi od zdolgočasenosti vse bolj zapadali v depresijo in trpljenje.

Emo stil je na nek način specifičen, čeprav v njem ni veliko posebno novega in je večinoma sestavljenka prejšnjih subkulturnih elementov. Emo prevzema elemente duhovnosti, umirjenosti in prekomerne občutljivosti od hipijevske kulture, zunanji videz, ki temelji na bledem make up-u, dodelanim s temnimi črtali in šminkami, temnim oblačilom ter lasmi, ki padajo preko oči, od novoromantične in darkerske subkulture ter izobčenost iz družbe od punk in grunge gibanja. Celo glasba je v veliko segmentih ostala podobna prejšnjim stilom.

Emo način izražanja in dojemanja življenja Pripadnost emo kulturi se poleg poslušanja emo glasbe in prepoznavnega (opisanega) zunanjega videza, izraža še z nošenjem obližev, ki prekrivajo resnične ali lažne brazgotine samopoškodb, z upoštevanjem emo zapovedi, naravnanosti k trpljenju in izražanju neugodnih čustev, odmaknjenostjo od družbe ter komuniciranjem z zunanjim svetom preko internetnih forumov. Pristaši emo gibanja na življenje gledajo z melodramatičnimi očmi. Že najmanjši problem je lahko dojet kot neobvladljiv ter dobi katastrofičen scenarij, kar omogoča stalno trpljenje, žalost in depresivne občutke.

Ob tem imajo občutek, da jih nihče ne razume ter da jih vsi omalovažujejo. Izražajo se skozi čustveno trpljenje in miroljubnost. Pri tem vso agresijo, ki jo je večina prejšnjih subkultur usmerjala odkrito navzven, usmerjajo navznoter, proti sebi. V skrajnih oblikah način trpljenja zaradi neustreznih interpretacij privede do hude depresivnosti in/ali poveličevanja samopoškodbenega vedenja (predvsem površinskega rezanja oziroma povzročanja ran sebi), v blažjih oblikah pa je način obnašanja pogojen s povečano občutljivostjo, sramežljivostjo in črnim humorjem. Obstoječe emo zapovedi seveda spodbujajo intenzivnost v čustvovanju, saj naj bi bil svet brez močnega čustvovanja prazen. Ob tem so zaželena tudi intenzivna t.i. pozitivna čustva (npr. ljubezen), saj ob prenehanju slednjih, ostane toliko več razlogov za doživljanje negativnih čustev oziroma trpljenja. Zanimivo je tudi, da subkulturne zapovedi narekujejo, da »pravi« emo ne sme priznati ali se odkrito deklarirati za pripadnika te subkulture, kar še bolj poudarja zaprtost v lastni trpeči svet in sram pred svojim početjem. Kljub vsemu naj bi emo gibanje v določenem delu vzpodbujalo zdrav način življenja, saj v splošnem zavrača uporabo alkohola, drog in cigaret, kot protiutež temu pa spodbuja jemanje antidepresivov, ki imajo v zahodni družbi legalno vlogo pomoči trpečim posameznikom.

Najstniški upor na drugačen način? Ob pojavljanju drugačnih se običajno znotraj družbe hitro razširi strah, jeza in agresivnost. To postane še bolj izrazito, ko gre za večje skupine, ki ne delujejo skladno z aktualno vodečimi prepričanji v družbi.

Vsekakor pa je težko sprejeti dejstvo, da so mladi drugačni, torej tisti, ki bi morali dano sprejemati, se učiti in uporabljati dognanja prejšnjih generacij ter iskati zdrave oblike potrjevanja in ustvarjanja. Ob tem je razvojno normalno, da se mlad človek upira, saj s tem preizkuša sebe in svojo veljavo znotraj okvirov družbe. Vsakdo se seveda upira na svoj način in tudi skladno z generacijskimi trendi. Kljub temu je težko sprejeti, da je upor nekaj, kar se ne manifestira odkrito proti drugim, ampak deluje v drugi skrajnosti, torej proti sebi. Tako oblika emo »upora« lahko pove veliko o (ne)zmožnosti vplivanja na trenutno stanje v družbi in uporablja trpljenje in samopoškodbeno vedenje kot posredno ali celo trenutno edino možno sredstvo upora obstoječim družbenim vrednotam. K tem namreč ne sodijo tisti, ki niso srečni, lepi, zdravi, bogati in neopazni, skratka popolni.

Kaj torej želi sporočiti subkultura Emo-tion? Vsaka subkultura je poudarjala lastno drugačnost in tudi emo v tem ni nič novega. V ospredje bolj vstopa sporočilo, ki nakazuje potrebo po izražanju občutkov – emocij, posebno tistih neugodnih, ki se jih danes še toliko bolj sramujemo, jih potlačujemo in v prepričanju, da moramo biti močni in boljši, to zahtevamo tudi od drugih.

Emo način »upora« znotraj nas torej budi točno tisto, česar pri tej subkulturi ne zmoremo razumeti. Ob njihovem trpljenju in samoškodovalnosti začutimo nemoč in druge neugodne emocije, tako kot to emo generacija čuti v sebi in s tem bojuje bitko ali manipulira z ostalim – drugačnim oziroma brezčutnim svetom. Vse skupaj deluje kot premišljen povračilni ukrep, saj sedaj trpijo vsi bližnji brezčutno vpleteni, ki so (ali smo) verjetno pomembno vplivali na simptome emo generacije. S tem le-ta ni več osamljena in umaknjena, hkrati pa pridobiva pozornost, veljavo in skrb »brezčutnih«, ki postajajo vse bolj trpeči in s tem podobni emo ideji oziroma povezani z njo.

Obstajajo tudi še bolj drugačni od drugačnih Vsaka subkultura je magnet za ekstremiste. Znotraj takšne kot je Emo gibanje, ki ob vzpodbujanju trpljenja in postopnega samouničevanja, lahko hitro najdemo tudi posameznike, ki razvijejo ekstremne oblike subkulturno vzpodbujevanih vedenj. V takšnem primeru ne govorimo več o gibanju ali uporu, ampak o duševni patologiji, ki ji je ideja (Emo) le orodje za promocijo osebnostno nezdravih mehanizmov in bi bila potreba po ukrepanju oziroma zdravljenju takšnega posameznika nujna tudi, če emo subkultura ne bi obstajala. Prav zaradi njene narave in oblik vedenja je zato včasih zelo težko razločiti pravo patologijo od ideje o drugačnosti in potrebe po uporu obstoječemu (nečustvenemu) svetu, v katerem emo mladostnik ne zmore živeti zadovoljnega življenja.