Aljoša Ternovšek: S humorjem je mogoče marsikaj sporočiti

Dule je bil "predstavnik ljudstva", ki nas je nekdaj prek malih zaslonov zabaval vsako nedeljo. Aljoša zase pravi, da mu je komedija še vedno najbližje, da se v gledališču lahko popolnoma izrazi, da pa si želi v življenju še več snemati. O njegovi vlogi v Prepisanih si lahko ogledate tukaj!

Gledamo vas lahko v spletni nadaljevanki Prepisani. Bi sicer igrali v več filmih, nadaljevankah, če bi bilo to mogoče, ali ste bolj "gledališki človek"?

Seveda bi igral v več filmih in nadaljevankah, če bi se v Sloveniji več delalo na tem. Zelo imam rad film in televizijo in z veseljem bi delal več, če bi bila možnost.

Večina vas je spoznala prek TV-zaslonov v vlogi Duleta Vavpotiča. Se vam zdi, da vas je Dule kot igralca zaznamoval?

Dule me je zagotovo zaznamoval. Po vseh teh letih me ljudje še vedno prepoznavajo kot Duleta. Dule je bil na televiziji vsako nedeljo, v času goveje juhe in praženega krompirja, in ogromno ljudi je gledalo Duleta. Dule se je "prijel", ker je bil provokativen na svoj primitiven način. Analiziral je družbeno-politično situacijo v Sloveniji in mislim, da je zato ljudem ostal v spominu. Vse pa se enkrat konča in tako sem se sam odločil, da na televiziji neham sodelovati. Takrat se je pač vlada menjala in na televiziji se je seveda zamenjal kader. Začele so se cenzure. Na koncu sem dobil pogoj, da moram vse vnaprej napisati, da bodo vnaprej vedeli, kaj bom govoril, in tako določili, ali to lahko govorim ali ne. In kmalu sem ugotovil, da na tak način ne morem delati in sem nehal.

Ste torej človek komedije. Katere vloge vam najbolj ležijo?

Ja, sem komik. Rad imam humor. Odvisno pa je, kakšen humor. Ne privlači me poceni humor oz. humor na prvo žogo. Všeč so mi stvari, ki so smešne in obenem tudi grenke. Pri komediji ni najpomembneje, da je lik smešen, zanimiveje se mi zdi, če je smešna situacija, v kateri se ta lik znajde. Lik ni nujno komičen, smešnega ga naredi situacija. Pri nas je tega še vedno relativno malo, vendar se stvari premikajo na bolje. Pred nekaj dnevi je bil z Borštnikovim prstanom nagrajen Janez Hočevar – Rifle, ki je deklariran komik, in to je super. Tudi on sam je ob neki priložnosti rekel, da se mu zdi komedija podcenjen žanr, kar je žalostno. Meni je žal, da je tako, in upam na spremembe, saj se mi zdi, da se da prek humorja marsikaj sporočiti.

Se trenutno v slovenski gledališki, filmski sceni lahko popolnoma izrazite? Ali kaj pogrešate?

Dosti več bi v življenju posnel, če bi imel možnost. Ampak slovenska filmska scena je takšna, kot je. Ves čas se nekaj malega dela, kakšne večje stvari pa so redke. In logično je, da nisi vedno zraven, saj tudi ne moreš biti. Večjih filmskih zadev je tako malo, da je logično, da ne moraš biti vedno zraven, ker bi se te ljudje naveličali. Poleg tega ne želijo vsi delati s tabo in tudi jaz ne želim delati z vsemi. Kar pa zadeva gledališče, je seveda še vedno od posameznega igralca odvisno, koliko dela. Zase lahko rečem, da sem v gledališču dokaj realiziran, ker ne delam le v inštitucijah, ampak igram tudi v "off gledališču". Poleg tega delam tudi svoje projekte, kjer lahko uresničim svoje ideje, tako da lahko rečem, da sem glede gledališča kar zadovoljèn ... za zdaj (smeh).

Igralski poklic je zaradi načina dela nekaj posebnega. Ste imeli kdaj občutek, da ste morali kaj žrtvovati, ker ste igralec?

Pri vsakem poklicu so žrtve, vendar jaz svojega početja ne jemljem kot poklic, ampak kot način življenja. Urniki so seveda specifični in logično je, da je treba kaj žrtvovati, vendar to je moje življenje. Svobodno sem se odločil za to in seveda vsaka stvar potegne nekaj za sabo. V tem poklicu je specifika ta, da ko delaš, včasih ni časa za popolnoma nič drugega, po drugi strani pa je včasih časa na pretek. Ko se dela, se dela, ko se ne dela, pa se ne dela. Včasih morda tri mesece ne delaš. Takrat si torej prost več kot nekdo, ki ima redno službo in določeno število dni dopusta.

Kaj štejete za svoj največji uspeh? Na kaj ste najbolj ponosni?

Mogoče sem najbolj ponosen na to, da ob vsem tem rompompomu, ki se odvija okoli tebe v trenutkih, ko si zraven pri kakšni odmevni stvari ali ko si na televiziji – ko si namreč na televiziji takrat obstajaš, sicer pa ne obstajaš, na žalost je res tako –, da sem kljub vsemu temu obdržal stik z realnostjo. Pri tem poklicu je to precej težko. Vidim namreč mnogo svojih kolegov in kolegic, ki jih je, milo povedano, "odneslo". Mogoče sem pri sebi najbolj vesel, da sem ostal na realnih tleh. Ponosen sem tudi na to, da poleg tega, kar delam, vedno ostajam družbeno angažiran in družbenokritičen do sveta, v katerem živimo, saj mislim, da je to smisel umetnosti, sicer moje početje ne bi imelo smisla. Vesel sem torej, da ostajam zvest sebi.