Arabski pisci o revolucijah v arabskih državah in angažirani literaturi

Pogovarjali so se o mreži mest zatočišč preganjanih pisateljev ICORN, njihovih pogledih na revolucije v arabskih državah in vlogi literature pri tamkajšnjih protirežimskih uporih.

"Pripadnost poeziji je bila tudi pripadnost svobodi" Jemenski pesnik Mansur Radžih, ki so ga jemenske oblasti leta 1983 obsodile na smrtno kazen zaradi protirežimskih prispevkov za jemenske časnike, potem pa je 15 let preživel v zaporu in na koncu s pomočjo Anmesty International dobil zatočišče na Norveškem, je poudaril, da ga je prav pripadnost poeziji v težkih časih ohranjala pokonci, pripadnost poeziji pa je po njegovih besedah bila tudi pripadnost svobodi.

"V zapor sem prišel napolnjen z občutkom pripadnosti svobodi in ta občutek je bil kot bakla v moji notranjosti, ki je ostala v meni in se borila proti temačnosti diktature in totalitarizma," je poudaril Radžih. Obenem je dodal, da mu je to, da je pesnik, omogočilo, da je zapor spremenil v prostor za pisanje, ustvarjanja in v prostor, kjer lahko prakticira pravice in svoboščine.

Radžih - politik v poeziji in pesnik v politiki Radžih je obenem dejal, da v revoluciji v Jemnu ne vidi le boja proti diktaturi v Jemnu, ampak vidi v njej kot človek, politični aktivist in pesnik tudi smisel življenja, človeštva, sveta brez diktature in sveta, kjer spoštujejo človekove pravice. Po njegovih besedah je to pravi smisel vsakega literarnega dela, samega sebe pa je opisal kot "politika v poeziji in pesnika v politiki".

Iraška pesnica Manal al Šeih je medtem dejala, da je poezija zanjo nekaj osebnega in je ne uporablja v politične namene. Obenem je poudarila, da ljudje v arabskih državah zelo malo berejo: če že kaj berejo, so to časniki in novice, zelo malo pa berejo poezijo. Zato bi morala po njenem mnenju, če bi hotela voditi ljudstvo, tega voditi z govori in slogi, ne pa s poezijo. "Če hočeš priti do ljudi, moraš na ulico, saj večina ne bere, ampak posluša in gleda," je poudarila iraška pesnica, ki prav tako ustvarja na Norveškem.

Na Norveškem ima Manal al Šeih več svobode za ustvarjanje Zadnjo je izgnanstvo, "občutek, ki ga lahko človek ima tudi v svoji domovini, saj je to po njenem mnenju odnos do kraja, ne glede na to, kje si". Na Norveškem ima sicer več svobode za ustvarjanje, za pisanje, za vzpostavljanje stikov z drugimi, nima pa občinstva, zato je tudi na Norveškem njena svoboda še vedno pomanjkljiva. "Popolna svoboda zame bo, ko bom lahko v svoji domovini ustvarjala tako kot na Norveškem," je še poudarila al Šeihova.

Maroška aktivistka, novinarka in pisateljica Zineb el Rhazoui, ki je prva pisateljica v Ljubljani v okviru ICORN, je medtem izpostavila razliko med državo in domovino. Pri tem je poudarila, da bi njihove domovine kot države morale ščititi državljane in jim zagotavljati pravice. To zaščito jim sedaj nudijo države, v katere so se zatekli, a še vedno pogrešajo domačo kulturo, jezik, ljudi, hrano, hrup na cesti.

Maroko edina diktatura, ki jo velike evropske demokracije smatrajo za demokracijo Maroški novinar Ali Amar, ki je svoje zatočišče tudi našel v Ljubljani, je medtem izpostavil paradoks, povezan z Marokom. Po njegovem mnenju je Maroko edina diktatura, ki jo tudi velike evropske demokracije smatrajo za demokracijo.

Ob tem je omenil nedavni obisk ameriške zunanje ministrice Hilary Clinton na obisku pri maroškemu kralju Mohamedu VI. Clintonova je takrat Sirijo pozvala, naj se zgleduje po Maroku. Amar se je pri tem vprašal, kako naj bodo Maročani angažirani, če celo Zahod maroški režim priznava kot demokratičen.

Mesta lahko reagirajo, države so ujete v normative Ob tem je poudaril, da je več kot polovica prebivalcev Maroka nepismenih, tudi tisti, ki imajo dostop do izobraževanja pa nimajo kulture branja. Kljub temu pa se po njegovem mnenju informacije preko medijev začele prenašati na širšo javnost, na lanskem protestu proti režimu pa so se ideje, ki so se prej smatrale za elitne in ki so bile omejene na krog intelektualcev, razširile direktno med javnost.

Občinstvo sta nagovorila tudi Uroš Grilc, vodja oddelka za kulturo na Mestni občini Ljubljana in izvršni direktor ICORN, Norvežan Helge Lunge. Po njunem mnenju lahko mesta v nasprotju s precej okorno državno politiko do tistih, ki v svojih državah ne morejo ustvarjati in so tako ali drugače ogroženi, reagirajo. Zunanja politika je po njunem mnenju ponavadi ujeta v normative, mestu pa se na to ni treba ozirati.