Maja Martina Merljak: Ponosna na ukor pred izključitvijo

Pravi, da bi se še enkrat odločila za klasično gimnazijo, saj je hram odličnega ravnovesja vrhunskega znanja in svobodnega prostora za puberteto. In te svobode je imela Maja kar precej, saj, kot sama pove, njenim staršem ni bilo ravno lahko. Ima še enega starejšega brata Miho in starejšo sestro Mojco, za katera iskreno pove, da jo imata rada šele zdaj, ko je odrasla. "Ko sem bila majhna, sta me morala večkrat paziti, kar pa je bilo obupno in naporno. Pri miru nisem bila niti pet minut."

Kdo vam je izbral ime in zakaj? Zgodb je veliko, a vse imajo približno enako osnovo. Mami in tati se nista mogla odločiti, ali naj bom Maja ali Martina. Gospa, ki je morala v porodnišnici izpolniti formular z vsemi potrebnimi podatki novorojenca, pa je ravno končevala svojo izmeno in se je neučakano vmešala, da naj bom potem pa oboje pa amen! No, moja starša se še danes ne moreta zediniti, kateri od njiju je hotel, da bi bila Maja, in kateri Martina, saj danes oba trdita, da sta želela, da bi bila Martina. Tako v resnici ne vem, od kje sem dobila ime Maja, s katerim me danes kličejo praktično vsi.

Vaša prva beseda? Mam-mam. Mami pravi, da sem jo vedno izgovarjala z veliko strastjo. Vsakič, ko sem zagledala mami, se je usul plaz mam-mam-mam-mam. Kot bi se igrala s to besedo, pravi mami.

Prvi spomin? Ne vem, ali je prvi, je pa zagotovo eden prvih, saj sem morala biti precej majhna. Spominjam se, kako me je tati, ko se je usedel na kavč, položil na svoj rahlo prevelik trebuh. Položil me je tako, da sem ležala na trebuhu, z rokami pa sem ga objemala čez prsi. Spominjam se ležanja na njegovem trebuhu in prsih ter njegovih rok, ki me objemajo. V tem položaju sem, kot mi pravi tati, precej hitro tudi zaspala. Verjetno me je uspavalo rahlo pozibavanje trebuha med tatijevim dihanjem. Ali pa bitje srca, če sem ga slišala. Ali pa preprosto tatijeva toplina. Še najverjetnejše pa vse skupaj.

Najljubša risanka, igra in knjiga? Najraje sem imela pravljico Potamček. Tati mi jo je moral brati čisto vsak večer. Včasih jo je v želji, da bi čim prej zaspala, poskušal malo skrajšati, se pravi, je kakšen del, morda samo stavek, izpustil in mislil, da seveda ne bom opazila. Jaz pa sem jo znala na pamet in baje že takrat nisem prenesla, da bi me kdo prinašal okrog, zato sem ga vedno ustavila: "O, ne, ne, tati, nekaj si izpustil!" In je moral pravljico prebrati neokrnjeno. Aja, pa knjigo o Heidi sem imela rada. Starši mi pravijo, da sem se relativno pozno naučila brati, saj dolgo ne starši ne učiteljica niso ugotovili, da sem se stvari, ki naj bi jih prebirali v šoli in doma vadili, naučila na pamet.

Najljubša sladkarija? Mami pravi, da sem imela bolj kot sladkarije rada paradižnik. Kar zadeva prehranjevanje, sem bila netipičen otrok, saj sem se zelo dolgo dojila in je bilo mamino mleko tako dolgo časa moja najljubša hrana nasploh.

Česa ste se najbolj bali? Ljudi, ki so nosili pokrivala, čepice in podobno.

Najboljši prijatelj/prijateljica? V kakšnem odnosu sta danes? Melita. Danes se praktično ne vidiva in mi je zelo žal za to. Ampak živiva preveč različni življenji.

Kaj ste si želeli postati? Veterinarka. Pa pilotka v nekem obdobju.

Najbolj in najmanj priljubljen predmet v šoli? Kakor se spominjam, nisem imela nekih osovraženih šolskih predmetov. Če bi pa že res morala izbrati, bi rekla, da sem imela resnično rada slovenščino in zgodovino. Matematiko pa morda malo manj, ampak te meje so resnično zelo zabrisane. Reševanje enačb sem na primer naravnost oboževala.

Obšolske dejavnosti? Pevski zbor, igranje v amaterskem Šentjakobskem gledališču, na začetku balet, potem jazz balet, potem show dance, nekaj časa odbojka, navijačice, retorika, novinarski krožek, kitara, gospodinjski tečaj, latinščina … pa gotovo sem še kaj pozabila.

Najhujša stvar, ki ste jo ušpičili? Mojim staršem ni bilo lahko z mano. Meni pa ne z njimi. Mogoče bo moja mami brala ta intervju, zato bom glede tega raje modro molčala.

Prebujanje pubertete: naj zvezdniški idol? Nikoli nisem imela pravih idolov. Imela sem polno steno nekih posterjev, med katerimi ni bilo neke prave povezave. In niti slučajno se danes niti enega ne spominjam. Hitro sem menjavala zvestobo različnim glasbenim slogom in včasih z njimi povezanim idejam. Puberteta je pač obdobje iskanja. Me je pa danes "sram" iskanja česarkoli v techno in house glasbi. Ta glasbeni slog z odsotnostjo ideje in sporočila (razen tega umetnega "We’re so good, we’re so cool") ter tudi to, kar je trenutna pop, mainstream kultura, se mi zdi popolna zabloda našega časa. Začenja me prav frustrirati, da pri nas res težko najdeš klub, kjer vrtijo dobro glasbo.

Srednješolska leta: upornica ali piflarka? Oboje. Glede na ocene sem bila očitno piflarka, glede na vse, kar se je dogajalo med srednjo šolo, pa upornica. Dobila sem celo ukor pred izključitvijo, kar sicer v strogem sistemu Škofijske klasične gimnazije ni bilo tako zelo težko, pa vendar: na ta ukor sem danes izjemno ponosna. Imam dokaz, da sem imela med srednjo šolo poleg "piflarije" in dobrih ocen tudi življenje. Vedno so me navdihovali šolani, inteligentni revolucionarji. Človek, ki zna argumentirati, zakaj se za kaj bori.

Najstniška stilska podoba? Vse, kar je kadarkoli obstajalo, od punk, grunge, metal, rock, hipi sloga do rejva. Do danes sem ohranila esence vseh slogov in jih še vedno kombiniram.

Spomin z maturantskega izleta? Ne vem, kaj bi izpostavila … Naš trio adijo s Katjo in Lizo ter svojo odlično razredničarko, žensko, ki navdihuje in s katero lahko še danes brezskrbno govorim o čemerkoli … pa naši "gumpci" Tratar, Benčina, Globokar in Rajk … Nismo metali stolov ali samih sebe čez krov ladje ali počeli nečesa, kar bi pozneje obžalovali. Naš maturantski izlet je bil tako strokovna ekskurzija kot žurersko potovanje. In tako je bilo vse na Škofijski klasični gimnaziji. Vedno odlično ravnovesje vrhunskega znanja in svobodnega prostora za puberteto. Če bi kaj v svojem življenju ponovila, bi šla še enkrat na škofijsko. Vsi predsodki, ki jih imajo ljudje o tej šoli, so absolutno plod nevednosti in nepoznavanja. Me pa vedno spravijo v smeh vprašanja, kot so: "Ali niso tam samo nune in duhovniki?" in potem "Kako to, da pa ti nisi nuna?" ali pa "Si potem tam molila?". Kadar nima smisla odgovarjati, po navadi odgovorim kar: "Ja, bila sem nuna, pa so me žal zaradi recesije odpustili." Žalostno pa je, da kar precej ljudi niti ne trzne na ta odgovor.

Prvo plačano delo? Delo za blagajno v hipermarketu Mercator. Spominjam se, kako mi je, ko sem odhajala domov, vedno piskalo v glavi. Od tega skenerja, ki vsakič zoprno zapiska, ko odčita kodo.

Kaj bi danes svetovali sebi pri osemnajstih letih? Nič, tako ali tako se ne bi poslušala.